Eurofest #2

Kot ste najbrž opazili, do konca Eurofesta več nisem prišla do interneta. No, nisem se niti trudila.
Dneve smo imele kar zapolnjene. Dneve smo začenjale s sprehodom in kavico, potem smo malo poležavale in že smo morale na kosilo in na tekmo, če je bil čas smo skočile še na pomol, potem pa pod tuš in na centralo. Večeri so bili topli, ljudi seveda ogromno, ves čas se je nekaj dogajalo. Moje razpoloženje na Eurofestu letos je bilo zelo hecno. Čez dan vse lepo in prav, zvečer pa je krivulja strmo padla in res sem se morala truditi, da sem se zabavala. Zakaj pa ne vem.
To, da smo res srčna ekipa smo že slišale in letos tudi dokazale, saj smo kljub manjšim nevšečnostim odigrale zadnjo tekmo kot se spodobi in tako dosegle skupno 5.mesto, česar smo se zelo veselile. Ravno na dan odhoda so se nad obalo zgrnili oblaki in vsul se je dež, kot da bi hotel povedati zdaj pa že pojdite. 
Pa smo šle, vsaka k sebi. Pogrešala sem svojo veliko posteljo, klimo, svež zrak. Zdaj bom malo delala, brala(!!!), iz knjižnice sem privlekla predvsem veliko kuharskih knjig, vendar o tem kaj več naslednjič, trudila se bom, da pridobim še nekaj barvice, seveda pa bom tudi odštevala dneve, do naslednjega, tistega tapravega dopusta. No ja, čeprav mi nekaj pravi, da tudi s tistega ne bom prišla spočita ;)

Se beremo!

Eurofest #1

Sonce, (pre)visoke temperature, rokometaši,... ja, spet smo v Izoli. Včeraj smo si komaj opomogle od vročine. Čeprav smo se odpravile precej zgodaj zjutraj, je bilo na polovici poti že pošteno vroče, nato pa smo morale še čakati 2 ure, da so nas spustili v šolo. Spimo namreč v učilnicah, bolj tako, kot v kakšnem kampu. Ampak se mi zdi veliko bolj prijetno, kot da bi nas namestili v kakšen hotel. Je pa res, da je zelo vroče in zvečer je v učilnici nevzdržno. Šele sredi noči se toliko shladi, da se mogoče paše malo pokriti.
Morje je toplo, skoraj vroče. Prava mlaka skratka, ampak vseeno se prija malo osvežiti. Že prvi dan nas je sonček pošteno opekel, tako da dvomov o tem, da bi prišle domov vsaj malo bolj rjave, ni.
Danes nas čaka prva tekma, hvala bogu v telovadnici. Seveda bomo dale vse od sebe in se potrudile zmagati, popoldan pa bomo svoje utrujene mišice spet razvajale na sončku in v morju. Ob prvi priložnosti se še kaj javim, s slikami vam najbrž postrežem/o, ko se vrnem v domačo Dobovo ( ki jo mimogrede zelo pogrešam:) ).

***

One and only

Dolg dan je za mano. Naporen? Ne vem, če bi lahko tako rekla. Naporen že, a pozitivno.

Kup opravkov sem imela. Tiste bolj pomembne in tiste manj. Pa sem vse opravila, zase. Ker sem tako hotela. Hotel sem, uskladila in naredila.
Poletje je tu. Pošteno je tu. Vroče je kot bi bili v peklu, ampak sede. Poletno oblečena se s slušalkami v ušesih sprehajam zdaj tu, zdaj tam, v glavnem po Ljubljani. S slušalkami v ušesih in nasmehom na obrazu. Srečna sem. Ker sem zdaj jaz. Ker sem Elena. Ker vem kaj sem in zakaj sem in zato, ker ljudje v meni vidijo nekaj. Nekaj česar jaz do sedaj nisem, a je tam.
Jaz sem jaz. Končno. Trmasta, nežna, unikatna. Končno sem srečna. Pa ne zaradi dejanj drugih, ampak zaradi sebe. In šment, veste, da sem res vredna več kot mislim? Čutim, diham, sem. Jaz. Elena.
Srečna Elena!

Moja pesem danes:

TILAS

Danes bom bolj kratka.. no, če ne kratka pa vsaj jedrnata, če lahko temu tako rečem. Ker slike povejo več kot 1000 besed, sem naredila izbor tistih, ki najbolje prikažejo Things I Love About  Summer. :)

Slike so s pinteresta, nekaj jih je od Ive Davidovič.

Summer of '69

24. junija smo, kar je bil ponavadi uradni zadnji dan pouka, mi pa smo imeli letos takšno srečo, da so za nas počitnice že dva dni. No, sicer je vikend, ampak vseeno. Občutek, da smo končali "že" 22. junija, je dober. V šoli mi ni vse uspelo kot sem si želela, vendar se zavedam, da nima smisla, da se sedaj obremenjujem in se sekiram, ker mi ne bo prav nič pomagalo. Bom pač drugo leto bolj pridna.
Svoje poletne počitnice sem neuradno začela na Beach Partyu, ki ga je priredil Mondial in moram priznati, da je bila tista sobota zame nov začetek. Naredila sem korak naprej, obračam novo stran. V svoje življenje vpeljujem spremembe za katere mislim, da mi bodo koristile.

Kaj si želim za letošnje poletje?
Predvsem nočem, da je načrtovano. Nočem delati preveč planov vnaprej, nočem, da se karkoli zgodi, ker bi se moralo.. Skratka, letošnje poletje bom preživela z motom GO WITH THE FLOW in mislim, da mi ne bo hudega. Dobila sem tudi poletno delo kar me zelo osrečuje, saj si potem ne očitam nobenega popoldneva, ure ali vikenda, ki ga prelenarim, ker vem, da nekaj pa le počnem. Končno si bom lahko vzela tudi več časa za svoj blog in privoščila bralcem (če je še kje kakšen sploh) kakšno objavo več.
V prihodnjih dneh vam zaupam še svoj summer to do list in pa stvari, ki jih pri poletju najbolj obožujem.

:)

Zavladala sem hiši

Ne, nisem sama doma, četudi se mogoče tako sliši. Nažalost. Bi bilo pa prijetno. Jutranja kavica na terasi, s prijateljico in...
No, da ne zaidem s teme. V soboto sem bila sama doma in čisto dobro sem se imela, kljub temu, da sem se cel dan učila. Zasedla se vse mize v hiši, na vsako naselila goro knjig, ki je pripadala drugemu predmetu in tako sem se samo pomikala iz prostora v prostor, ne da bi zgubljala čas z umikanjem in premikanjem zapiskov in knjig. No, takrat je bilo to precej preprosto, saj sem bila cel dan sama in ni nikogar motilo, da sem jedilno mizo okupirala z učbeniki in delovnimi listi od nemščine.
Ker imam ta konec tedna in v začetku naslednjega BIG FINISH kar se tiče ocen, sem se zopet odločila za okupiranje vseh pisalnih miz in primernih delovnih prostorov, ki jih naša hiša premore. Na jedilno mizo se sicer nisem naselila, sem pa navdušena nad učenjem fizike in matematike v svoji prejšnji sobi, biologijo si trudim spraviti v glavo v kabinetu, kjer naj bi sicer delala mami, fotelji se mi zdijo izredno primeren prostor za učenje geografije (khm, zakaj le), zgodovino se učim kar za svojo mizo, saj je zaradi dolgočasnosti le te bolj primerno, če se jo učim v sedečem položaju in tako naprej. Moram priznati, da imam kar precej volje in zagnanosti. To da mi ni treba vsakih 45min prestavljati vseh zvezkov in knjig, da bi se lahko spravila na naslednji predmet, me še dodatno osrečuje.
In tako mi je uspelo samo sebe spraviti do tega, da zelo zagnano in pridno delam od jutra do večera (dobesedno), da mi bo le uspelo doseči to povprečje, ki ga potrebujem (povprečje, ki se morda na prvi pogled zdi mala malica, pa vam povem, da ni!!!).

Čas je, da zaprem računalnik in se lotim fizike.

TO DO list - Naučiti se italijanščine

Sploh ne bom zgubljala besed o tem kako dolgo nisem pisala in zakaj ne, ker mislim, da je jasno kateri čas v letu je. Junij, zadnji tedni šole in prav čudno bi bilo, če ne bi imela zdaj natrpanih dni z učenjem in knjigami ter zgubljala živce ob tem kakšne bodo zaključne ocene. A nič ne de, mene pokonci držijo cilji in plani za poletje oz. za čas, ki bo napočil takoj, ko dobim zadnjo oceno.
In kaj je nova stvar, ki sem jo dodala na TO DO list? Italijanski jezik.

Ne vem od kod kar naenkrat takšno zanimanje za Italijo in italijanščino. Nikoli me ni posebej privlačila, pravzaprav mislim, da je celo nisem marala. Seveda za to najbrž nisem imela tehtnega razloga, zato zdaj ni nič nenavadnega, da mi je všeč in da se jo želim naučiti. Seveda ne pričakujem, da bom govorila gladko italijansko, vendar pa bi rada osvojila nekaj osnov, vsaj toliko, da se bom znala kaj sama zmenit, ko se bom odpravila na izlet tja.

Sicer pa imam tudi za poletje veliko načrtov in želja, ki jih morda objavim v eni izmed naslednjih objav. Nič ne obljubim, da bo to kaj kmalu, saj imam do 11.6. še kar nekaj dela v šoli.

Ciao ;)

Ironično, kaj ne?

7. april - svetovni dan zdravja. Tako je že od leta 1950, torej smo letos obeležili že 62. svetovni dan zdravja. Da je zdravje naše največje bogastvo smo slišali že nič kolikokrat, lahko bi dejali, da je fraza že precej oguljena. Toda mnogi se še premalo zavedamo kako lepo nam je, ker je naša edina težava morda, da smo nekajkrat na leto prehlajeni ali pa občasno obležimo v postelji z vročino. Mnogi ljudje se vsakodnevno spopadajo z mnogo hujšimi zdravstvenimi težavami, da o revnih državah sploh ne govorim.
7. april - moj rojstni dan. Kar se mi zdi precej ironično je, da imam težave z zdravjem zadnje čase precej pogosto. Pa ne govorim o prehladu ali vročini, niti ne o gripi ali kakšni angini. V vrtcu in osnovni šoli sem veljala za enega tistih otrok, ki se spretno izognejo vsem virusom in boleznim in pogosto sem bila ena izmed tistih parih, ki so bili v vrtcu/šoli, medtem ko so ostali bolehali doma. Proti koncu osnovne šole pa so se začele težave, ki se v srednji šoli samo še stopnjujejo. Zdravniki se strinjajo, da na težave zelo vpliva tudi stres, ki pa se mu žal ne znam izogniti-očitno.
Tako sem spet na bolniški. Televizija me po parih urah sploh več ne zanima, tudi računalnik me utruja, počutim pa se precej slabo tako, da sem za učenje premalo skoncentrirana. Ravno sedaj, ko bi morala "finiširati" drugi letnik, se moj organizem odloči upreti z vsemi štirimi. Pa ravno moj, ki je luč sveta ugledal na svetovni dan zdravja. Ironično, kaj ne?

Kadar sem sama, sama

Morda sem spoznala še pravočasno, morda prepozno, a sem spoznala. Kolikokrat je bilo slišano, da je postavljati sebe na prvo mesto sebično, da moraš pomisliti na druge in ne najprej nase. Ja pa kaj še!
Misliš na druge, se trudiš, narediš vse za osebo, ki ti veliko pomeni in kaj dobiš v zahvalo? Nož v hrbet, bolečino, ostaneš sam.
Ko se ti to zgodi prvič si rečeš, da se je pač zgodilo. Ko se zgodi drugič si misliš, da je čas, da bi te izučilo, pa te ne. Preveliko srce in premalo zaupanja vase pripelje do tega, da te tudi tretjič in četrtič ne izuči in da čakaš tako dolgo dokler te ne sesuje do tal. Takrat se zaveš kaj si delaš, takrat se zaveš, da je čas, da začneš misliti nase, na svoje želje, potrebe, cilje in šele na to na tiste, ki stojijo za tabo ali ob tebi.
Videz vara, tudi besede varajo pa če se zdijo še tako iskreno izrečene. Ko se mi zdi, da nekoga poznam že skoraj bolje od sebe in da me ne more nič presenetiti, se zgodi. Niti ne zaveš se, pa jaz najbrž tudi ne, a v trenutku se vse spremeni. Nič ni več tako kot prej, vse je drugače. Za tiste, ki vse skupaj opazujejo iz varne okolice je morda enako, za tiste, ki dogajanje doživljamo in čutimo pa ni. Morda tudi več ne bo. Ljudje se spreminjajo, čustva se spreminjajo. Vsi se spreminjamo, tudi jaz. Mislim, da je čas, da začnem zaupati vase in misliti nase, saj se bom le tako obvarovala pred ljudmi, ki me lahko prizadanejo.. četudi si nisem nikoli mislila, da me lahko.

Prvomajski Vogel

Še ena uresničena želja. Na Voglu sem bila nazadnje, ko sem imela nekaj manj kot 2 leti. Letos sem veliko brala in slišala o Voglu, same pozitivne in dobre stvari in tako je želja, da bi bordala tam postala velika. 

Kakšen teden nazaj sem se, doma ob ogledu filma v katerem so bordali, pritoževala, da bi rada letos še bordala in da bom našla smučišče, kjer imajo še snega. No, čez 2 dni pa na facebooku (hvala bogu za facebook) zasledim, da vogel odpira progo za prvomajske počitnice. Takoj "napadem" starše in v nekaj minutah z mami narediva načrt, da imava v soboto izlet na Vogel. Tako sem se, hočeš nočeš, v soboto vstala ob šestih in čez slabi dve uri sem čakala na nihalko pod Voglom.

Dan je bil čudovit. Sneg je bil seveda temu primeren, moker in "težki". Nisem se pritoževala, ker mi je bilo gor tako lepo, da ne znam opisat. Neokrnjena narava, pogled na gore, sneg in sonček, ki nas je tako grel, da smo bordali in smučali kar brez bund. 

Nikoli si nisem mislila, da bom za prvomajske počitnice bordala, saj večina ljudi takrat že naredi prvi izlet na morje, a kot pravijo- nikoli ne reci nikoli! :)