Vse 4 od sebe

Ko pogledam datum zadnje objave se samo zamislim. 14 dni. Pa ne da ne bi hotela pisat, ali da ne bi mela ideje- daleč od tega! Ampak se mi enostavno ni dalo. Ko sem ležala na postelji z laptopom v naročju, je bilo edino kar se mi je dalo delati to, da sem prižgala film in uživala. Prevelik napor se mi je zdel, da bi morala premakniti roke in tipkati po tipkovnici.
No, kakorkoli. Zadnji teden sem popolnoma prelenarila. Začela sem dolgo spati, zajtrkovala sem ob enih ali dveh, ostanek dneva pa sem se v polžjem tempu premikala od sobe do kopalnice pa mimo hladilnika in nazaj. Naslednji teden bom takšno pozno vstajanje opustila, saj se mi zdi neumno, da zaradi tega izgubim pol dneva.
Prejšnji teden smo bili na Eurofestu kar sem že omenjala. Čeprav sem rekla, da bom objavila izčrpno poročilo sem se premislila, saj smo se dogovorili, da kar se v Izoli zgodi, tam tudi ostane. Bilo je super, zabavno, smešno, naporno, mokro in nepozabno. Ena odlična izkušnja več, ki je tudi ekipo še bolj povezala.
V prihodnjih dneh se morda bolj potrudim in objavim kakšen bolj zanimiv post.

Pa še to ;

DRAGA MAMI!
Ob tvojem rojstnem dnevu ti želim zares vse najboljše in najlepše, saj si kot najboljša mami to tudi zaslužiš.
Rada te imam:*

Zdaj pa zares!

Jutri se bo začelo tisto pravo poletje!
Ko bom preko gričev zagledala modro ogledalo, zavohala morski zrak, takrat se bo zame začelo 6 norih dni. Z ekipo ŽRK Brežice se odpravljamo na evropski festival rokometa oz. Eurofest. Zame bo to letos prvič, a ker sem stara znanka Izole in njenih obal sem že sedaj prepričana, da bo odlično. Načrtovanju Eurofesta smo posvetila vse ure zadnjih dni, zato si res želim, da bi bilo vse kot mora bit. Družba bo dobra, vreme najbrž tudi in to je pomoje vse kar potrebujem.
Veselim se tako lenarjenja na plaži, kot igranja rokometa na razgretem betonu - saj neveš kaj je bolje! :)
Moram reči, da še nikoli nisem imela toliko prtljage. Spakirala sem v največjo potovalko v hiši, zraven pa imam seveda še torbo za tekme. Kam bomo z vso prtljago še nevem, a upam, da se nadzorni zavedajo, da peljejo na morje 10 punc. Najbrž to dejstvo, da smo ženskega spola veliko pove, mar ne?

Tako, torbe so pripravljene, dobre volje je že na pretek, moja spominska kartica pa je pripravljena na najbolj nore spomine tega poletja.
Jaz se sedaj poslavljam, čez 6 dni pa se vrnem z dokaj izčrpnim poročilom in kupom slik.
Do takrat pa uživajte in izkoristite prav vsako minuto teh počitnic, saj bodo minile preden boste rekli keks.

ČAO! :)

Ferrara 2011

Kaj nej rečem, bilo je noro. Razpeti med nočnim in športnim življenjem smo preživeli vikend v Italiji. S kadetsko in člansko ekipo smo namreč imeli turnir. Niti minute nisem obžalovala, da sem se pridružila Žrk Brežice, saj so punce (kot tudi trenerji in ostali team) res odlična družba.
Italijani so se izkazali kot odlični gostitelji in še boljši kuharji- testenin imam za cel teden dovolj, saj sem se jih v Italiji do sitega najedla vsak dan dvakrat. Za nas so dobro poskrbeli tudi v soboto zvečer, ko so organizirali skupni večer za vse ekipe, ki smo tekmovale na turnirju. Znoreli smo se tako na pesem Simply the best kot na prave italijanske ritme in seveda makareno.
Kot se za žensko ekipo spodobi smo si v soboto dopoldne privoščile tudi šoping, saj smo imele to srečo, da je bil center od hotela oddaljen le 5 min hoje. Kaj bi hotela boljšega! :)
Rezultati so bili dobri, vsaj meni se tako zdi, seveda pa nikoli nismo tako dobri,da ne bi mogli biti še boljši. Če ne drugega, je naša članska ekipa zagotovo imela najglasnejšo podporo, kar dokazuje tudi moj glas, ki je ostal nekje na Italijanskih tribunah.

Z veseljem bi vam priložila še kakšne slike, vendar jih trenutno še nimam. Sem pa prepričana, da jih bo možno videt na facebooku pri Lani ali Marijanu. :)
Lep začetek tedna vsem skupaj!

Lasje do stropa, dim iz ušes

Šola, trening, vaje, druge vaje, pa učenje pozno v noč in spet šola, pa vaje in vaje pa trening in tako dalje. Po takem tempu ponavadi pridem do točke, ko imam vsega dovolj, ko bi se zdrla še na mravljo, če bi mi slučajno prelezla pot. Ko ob vsem tem na internetu naletim še na članek z naslovom JE JAKA VIŽINTIN NOVI PETER VODE? pa znorim!
On ni in nikoli ne bo Peter Vode. On je naraven, brez kile laka na laseh, z izjemnim glasom in ganljivo življenjsko zgodbo. Je fant, ki je kljub spodrsljaju na lanskih talentih in težki izgubi šel naprej, vztrajal, se boril in uspel. Zdaj je v finalu trenutno največjega šova v Sloveniji in komaj čakam, da slišim kaj nam bo pripravil za tist veliki večer 19. junija.

Maj je. Definitivno še bolj naporen kot sem si samo predstavljala. V šoli moram pridobit še 13 ocen, jutri imamo eno tekmovanje, za vikend turnir in naslednjo nedeljo še drugo tekmovanje. Pritisk je velik in bojim se, da ga prvič res ne bom zdržala. Kakorkoli, ne bom tarnala! Vztrajala bom naprej, pa čeprav z učenjem do jutranjih ur- dosegla bom cilj, ki sem si ga zastavila pa naj stane kar hoče!
Jutri bom (zaenkrat) tudi zadnjič nastopala z dekliškim pevskim zborom Zvezda. Zakaj? Imam nekaj -osebnih- razlogov. Morda se še kdaj vrnem, kaj pa vem.

Do naslednjega tedna se zagotovo ne bom nič javljala, zato vam želim dober zaključek tedna, uspešno učenje in čim bolj sproščujoč vikend.
Adios!

Alineje

• Danes je petek, najbrž je to že vsem jasno. Pred nami je vikend, za katerega pravzaprav nimam občutka, da bo vikend, saj bo precej zapolnjen z vsem skupaj.
• Jutri nas čaka koncert z godbo. Mislim, da se ga veselim, saj bom končno lahko preizkusila tudi svoje nove petke! :)
  
• V nedeljo nas čaka tekma v Logatcu ( Logatec neprestano mešam z Zagorjem, čeprav eno z drugim nima blage veze) in še na poti gor in nazaj ne bom spustila knjige iz rok- ja, očitno sem končno dojela, da bi bilo dobro, da se primem dela in uštimam ocene.
• Današnji trening je bil prijetno naporen. Še takih!

Obsedena sem s takšnimi slikami. Ure in ure bi jih lahko gledala.

Čus!

7 things about Elena!

Kar nekaj časa sem razmišljala kaj naj napišem, katerih 7 stvari/ljudi/predmetov/dejavnosti naj uvrstim na svoj seznam. Po premisleku sem se odločila za naslednjih 7 :

1. Muffini

Obožujem jih. Rada jih jem, še raje pa jih pečem in okrašujem. Tist občutek, ko čakaš, da bo pečica zapiskala, da je peke konec in ko se po vsej hiši širi vonj po sveže pečenih muffinih.. neprecenljivo.

2. Charlieissocoollike

Ste si že kdaj ogledali kakšen njegov video na youtubu? Meni so nori :) Zmeraj me nasmeji, spravi v dobro voljo, povrh vsega pa je še zelo simpatičen.

Pet najboljših:

The wall of stuff

Baby food

Ballon animals

My American accent

Bungee jump

3. Cosmopolitan

Znan tudi kot ženska biblija. Odkar sem v gimnaziji si brez Cosma ne predstavljam več meseca. Zmeraj ga kupim. Obožujem članke, reportaže in nasvete, ki jih cosmo urednice tako dobro zapišejo, da se mi zdi kot bi sedela s prijateljico na kavi in čvekala o najnovejših tračih.4. Glasba
Glasba je jezik sveta, je jezik, ki ga razumemo vsi. Glasba pomirja, združuje, glasba me spravi v dobro voljo. Glasba me spremlja na vsakem koraku- v glasbeni šoli, doma, v šoli, na sprehodu, pač zmeraj. Je nekaj najlepšega kar je človek odkril.
5.Kava
Mmm, ta grenko-sladka razvada, ki je kmalu po začetku srednje šole prerasla v navado in skoraj odvisnost. Dober dan se obvezno začne s skodelico dobre kave (z mlekom) in pogovorom s prijateljico.

6. Šport

Je obvezen del mojega vsakdana, pa naj bo to trening, tek, "švicanje" v domačem fitnessu ali sprehod z Jonasom. Najboljše se počutim po treningu, ko vem, da sem naredila nekaj zase, za svoje telo. Šport me sprošča in brez njega si definitivno ne predstavljam več svojega življenja.

Prilagam link s posnetkom petih res dobrih rokometnih golov: http://www.youtube.com/watch?v=s1CgA1LgR-I

7. Moji najdražji

Družina in prijatelji, tisti, ki mi zmeraj stojijo ob strani, me p

odpirajo, me sprejemajo takšno kot sem. Tisti, ko so zame vedno tu. Če imam podporo družine in prijateljev se mi nič več ne zdi nemogoče.

P.s.: Všeč so mi takšne objave zato pozivam vse tiste, ki imate preveč časa, da tudi vi ustvarite takšno objavo. It's fun! :)

Počasi se daleč pride

Ko sem videla datum zadnje objave sem se zgrozila. Zdi se kot bi blog spet zanemarjala, a včasih enostavno ni časa, niti idej, da bi lahko kaj napisala.
Skratka, bliža se konec prvega polletja in s tem konec prve polovice prvega letnika. Na gimnazijo sem se zdaj že kar privadila, le učenje mi še zmeraj ne diši. Ugotovila sem, da so imeli prav, ko so nam v osnovni šoli govorili kako lepo in lahko nam je. Takrat sem bila jezna na vse srednješolce, ki so vztrajno ponavljali, da nam je res lepo. Imeli so prav. Daleč od tega, da gimnazija nebi bila vredu.. Kot šola mi je všeč, ljudje so normalni (so izjeme) in s sošolci se odlično razumem, a snovi je mnogo več kot prej, profesorji zahtevajo veliko, hkrati pa jim je vseeno, če med uro spiš ali pa slediš. Kakorkoli, drugo kot, da veselo poprimem za zvezke in knjige mi pač ne preostane. Če so vsi preživeli bom tudi jaz.
Novembra sem se vrnila tudi na parket, če smo natančni, na rokometno igrišče. Rokomet je eden izmed športov, ki so mi pri srcu in je tudi prvi ekipni šport, ki sem se ga lotila. Priznati moram, da mi je mnogo bolj všeč od vseh drugih. Neprecenljiv občutek je, ko vidiš kako ekipa deluje kot eno, ko so vsi za enega in eden za vse. Vsi se borimo skupaj, skupaj zmagujemo, padamo in se pobiramo. Soigralke so več kot odlična dekleta-prijazne, nasmejane in odlične rokometašice. Kadar sem na treningu, odklopim vse ostalo in preprosto uživam-tako v šprintih, kot v igranju.

Kaj točno sem pravzaprav hotela povedati s to objavo nevem. Sem se pa vsaj malo razpisala.

Želim vam čim mirnejši petek in nor vikend! :)