Čez ciljno črto

Skoraj sem tam. Skoraj na cilju. Za mano je precej naporno šolsko leto. Veliko izostankov zaradi nastopov in zaradi operacije mi je precej otežilo delo. Že tako nisem preveč vešča v rednem učenju, to pa je vse skupaj le še poslabšalo, tako da sem se sedaj, zadnje dni, ko so bili že skoraj vsi ostali prosti, mučila s knjigami in se borila za dobre ocene.
Kaj je bil moj cilj?

Že ob vstopu v gimnazijo sem sama sebi dala jasno vedeti, da je to nova šola. Težja, z drugačnimi profesorji in zahtevami. Pripravila sem se na vse ocene, od ena do pet. Že v tretjem tednu me je presenetila prva enka-pri matematiki kakopak-, ki me je najprej dobro zbila na tla, kasneje pa pripomogla k temu, da sem se pobrala in se trdno odločena borila za boljšo zaključno oceno. V tem šolskem letu sem imela mnogo vzponov in padcev, veliko težkih, slabih dni, še več takšnih, ko me je noro razganjalo in je bil pouk zadnja stvar kateri sem želela slediti.
Delo, učenje, dolge neprespane noči in prezgodnje budilke so se splačale. Dosegla sem svoj cilj. Moj cilj je bil, da dosežem dovolj visoko povprečje, da bom lahko obdržala Zoisovo štipendijo. Če je ne bi imela, bi bil moj cilj najbrž nižji in se sedaj na koncu ne bi pol toliko trudila kot sem se.
Nočem, da zveni samovšečno, vzvišeno ali kakorkoli drugače, a vendar sem ponosna nase. To, da sem dosegla cilj je dokaz, da sem med letom vendarle nekaj delala in da sem bila kljub vsemu dovolj vztrajna, da sem prišla do konca.

Samo še nekaj dni me loči do konca. Prvi letnik bom zaključila z ekskurzijo v Gardaland, tridnevnim plavalnim tečajem in še nekaj dnevi v šoli. Kot bi rekla keks bo naslednji petek tu in s spričevalom v roki si bom popolnoma mirna spila pijačko, dve, tri.

Ljubezen-bolezen

Vrjamem, da se je skoraj vsak izmed bralcev tega posta že kdaj "okužil" z virusom ljubezen. Mnogi izmed vas so še zmeraj srečno zaljubljeni, najdemo pa se tudi takšni, ki jim sreča tokrat nekako ni usojena. Ljubezen je lepa, lepa je dokler traja. Če se končna z razumevanjem obeh-hvala bogu. Če pa je razlog za razhod varanje, ali "ohladitev" čustev enega izmed partnerjev, potem mnogokrat pride do zlomljenega srca. Ni prijetno in traja lahko zelo dolgo, da se zopet zaceli.
Morda si sedaj mislite kaj pa jaz, ena fazanka, vem o ljubezni. Pa vrjamite, da vem, da mi je ta tema še predobro znana in da sem pretočila nemalo solz zaradi nje. Naivno sem vrjela v vse besede, ki so ostale le besede in se niso nikoli spremenile v dejanja. Zmeraj sem upala na nekaj več in si govorila, da iz tega pa nekaj bo. Slepila sem samo sebe, uživala v brezpomenskih poljubih in vrjela neizgovorjenim stavkom. Pa vendar, tudi jaz sem "prišla k pameti" in si rekla "Ej punca! Tako več negre naprej. Toliko pa se cenim, da se ne bom pustila slepit in izigravat." Odločila sem se, da grem naprej, ne glede na to kako bo bolelo in kakšne bodo posledice. Moje srce je bilo prevečkrat ranjeno, sedaj je komaj zaceljeno in nebom pustila, da mu kdorkoli stori kaj hudega.


Bil si nerealna resničnost,
sedaj si lep spomin.

Room makeover

Gimnazija. Zdi se mi kot neka prelomnica v odraščanju. Medtem, ko odraščamo spreminjamo tudi svoja mnenja glede določenih stvari, svoj pogled na svet. Svojo sobo v kateri sem trenutno imam od kar sem bila majhna, okoli 11 let. V njej odraščam. V tej sobi sem šla skozi mnoga obdobja. Od obdobja dojenčkov, barbik, pa vse do obdobja, ko je bilo na moji postelji več prostora za plišaste igrače kot zame. Vedno sem imela rada, da je soba polna, pisana, da so na vseh policah okvirčki, medvedki in en kup drugih neuporabnih stvari.
Vse skupaj sem že prerasla in zdi se mi, da je čas, da svojo sobo spremenim, preuredim, ji preprosto dam novo podobo. Bolj odraslo oziroma bolj najstniško. Sobo bom spreminjala postopoma, ko bom imela čas. Morda kakšno spremembo objavim tudi na blogu-saj veste, before and after fotografije :) Zdi se mi, da bi znalo biti zabavno.

Veselite se, jutri je petek! :)