Vrjamem, da se je skoraj vsak izmed bralcev tega posta že kdaj "okužil" z virusom ljubezen. Mnogi izmed vas so še zmeraj srečno zaljubljeni, najdemo pa se tudi takšni, ki jim sreča tokrat nekako ni usojena. Ljubezen je lepa, lepa je dokler traja. Če se končna z razumevanjem obeh-hvala bogu. Če pa je razlog za razhod varanje, ali "ohladitev" čustev enega izmed partnerjev, potem mnogokrat pride do zlomljenega srca. Ni prijetno in traja lahko zelo dolgo, da se zopet zaceli.
Morda si sedaj mislite kaj pa jaz, ena fazanka, vem o ljubezni. Pa vrjamite, da vem, da mi je ta tema še predobro znana in da sem pretočila nemalo solz zaradi nje. Naivno sem vrjela v vse besede, ki so ostale le besede in se niso nikoli spremenile v dejanja. Zmeraj sem upala na nekaj več in si govorila, da iz tega pa nekaj bo. Slepila sem samo sebe, uživala v brezpomenskih poljubih in vrjela neizgovorjenim stavkom. Pa vendar, tudi jaz sem "prišla k pameti" in si rekla "Ej punca! Tako več negre naprej. Toliko pa se cenim, da se ne bom pustila slepit in izigravat." Odločila sem se, da grem naprej, ne glede na to kako bo bolelo in kakšne bodo posledice. Moje srce je bilo prevečkrat ranjeno, sedaj je komaj zaceljeno in nebom pustila, da mu kdorkoli stori kaj hudega.
Bil si nerealna resničnost,
sedaj si lep spomin.
Po mojem je to ena najtežjih stvari, kar jih obstaja. Pozabit nekoga, ki ga maš še vedno tak rad.
OdgovoriIzbrišiTak da vsaka Ti čast :)