Marie claire

V Brežicah sem danes našla revijo za katero do sedaj - po pravici povedano - niti nisem vedla, da obstaja. Na njo sem naletela čisto slučajno, ko sem bila v iskanju neke druge. Zdela se mi je zanimiva, prodajalka je rekla, da jih kar veliko prodajo, zato sem se odločila, da jo kupim in vidim kako mi bo všeč. Revija je v angleščini, kar sem tudi hotela. Se mi kar fajn zdi, ko lahko berem nekaj že skoraj tako "z lahkega" in tekoče kot v slovenščini. Tudi članki so kar naenkrat postali bolj zanimivi, saj se mi včasih zdi, da se člankov v reviji, ki jo sicer berem, po določenem času naveličam.
Revija je precej debela, ima nekaj manj kot 400 strani, cena pa še zdaleč ni tako visoka. Sem nekje na začetku, toda že zdaj sem prepričana, da mi ne bo žal, ker sem jo kupila.

Kako bi se mi podala kuharska čepica?

Najbrž ste že večkrat zasledili, ali na facebooku ali pa tukaj na blogu, da si kar pogosto nadenem predpasnik, se spravim v kuhinjo in se prikažem nazaj šele ko se po hiši razlega vonj po sveže pečenih muffinih ali torti. Zadnje čase rada poprimem tudi za kuhalnico in skuham kakšno kosilo. Včasih po receptu, včasih pa kar iz glave, tako kot sem si zamislila sama.

Kadar kuham ali pečem sem srečna, v kuhinji se sprostim, uživam ko "ustvarjam" za druge in se s pomočjo kritik ter pohval učim. Neskončno uživam, ko stresam začimbe v omako, nato pa z majhno žličko poskusim kaj sem ustvarila.
Ure in ure lahko sedim pred računalnikom ter brskam po straneh in forumih z recepti, prav tako se vedno znova zaljubljam v  kuharske knjige in če bi bilo po moje bi pokupila prav vse. Kljub temu, da dandanes na internetu najdemo praktično karkoli želimo, je še vedno najboljši občutek, ko vzamem v roke staro kuharsko knjigo, jo odprem in listam po že malo porjavelih listih ter iščem jed s katero bom razveselila najbližje.

Danes sva bili z mami sami in jaz sem nama pripravila kosilo. Navdih sem dobila iz mehiške jedi, ki jo pogosto jem v Dobovi, vendar sem kljub temu kuhala brez recepta. Čisto po okusu sem stresala začimbe in dodajala sestavine, vse skupaj pa pripravila malo bolj zdravo kot to pripravijo sicer. Mami je bila zadovoljna, jaz pa prav tako.

Speciljatet a'la Elena ;)

Razmišljala sem tudi, da bi svoj blog bolj kuharsko usmerila. Še zmeraj bi pisarila o vsakdanjih temah, filozofirala o sebi in podobno, toda malo več objav bi posvetila postom o kuhanju, hrani, receptih, kuhalnicah pa predpasnikih in... kakorkoli, kaj menite vi o tem?

Sreča, sreči, srečo

Ljudje smo lahko nesrečni, lahko smo srečni. Osrečujejo nas različne stvari. Majhne pozornosti, ogromna darila ali lepe geste. Odvisno od človeka, odvisno od situacije.
Danes, ko sem med pitjem čaja sedela na kuhinjskem pultu sem se vprašala kaj osrečuje mene in ugotovila, da me včasih osrečijo smešne, morda nenavadne in drobne stvari. Toda osrečijo me pa!
In kdaj sem srečna?
Kadar doma pohvalijo moje muffine, po katerih diši ceeeela hiša.
Kadar ugotovim, da sem dovolj velika, da sama dosežem škatlo s piškoti na tretji polici v kuhinji.
Kadar lahko sedim na kuhinjskem pultu, medtem ko zajtrkujem.
Kadar dobim sporočilo od osebe, ki jo zares pogrešam.
Kadar se zbudim sredi noči in ugotovim, da lahko še nekaj ur mirno spim.
Kadar brskam po blogih in tumblrjih z najboljšimi slikami hrane in sladic in se kljub skušnjavi lahko uprem temu, da spraznim cel hladilnik, nato pa še omarico nad pultom.
Kadar se cela družina zbere na kupu - takrat sem najsrečnejša!

Poletje, se vidiva naslednje leto

Seveda. Zadnji dnevi počitnic, facebook zidi pa se že polnijo z objavami v katerih se ljudje na veliko pritožujejo, da bo spet šola in kako bo hudo in oh in sploh. Pa se kdaj vprašamo kako srečni smo lahko, ker hodimo v šolo? Kako srečni smo lahko, da imamo streho nad glavo, da so tu profesorji, ki so pripravljeni, da nas naučijo nekaj novega, da imamo hrano in vodo in prijatelje s katerimi obiskujemo pouk?! Pomislite na tiste, ki tega nimajo. Na otroke v daljnih, odmaknjenih deželah, ki ne bodo nikoli vedeli kaj je to fotosinteza in ne bodo razumeli zakaj se nekaj dogaja in zakaj je 2+2 4.
Lahko smo srečni, da imamo možnost do izobraževanja. Da imamo možnost, da se učimo, družimo, da nekaj postanemo. Dobro pomislite in se še enkrat vprašajte; ali mi je med šolskim letom res tako hudo? Moj odgovor je enostaven: Ne! Okej, hodim v šolo, kjer moram biti tiho med poukom, delati zapiske in se doma učiti za test. Hkrati se vsak dan družim s svojimi prijatelji, malicam na toplem sončku na šolskem dvorišču, pijem kavico pred in po pouku v bližnji kavarni, hodim na ekskurzije, tečaje, tekme, se zabavam kadar so profesorji dobre volje in počnem še sto drugih stvari, ki med med poukom, med šolo in šolskim letom spravljajo v smeh, v dobro voljo. Počnem stvari, ki se jih ob koncu leta spominjam z nasmeškom na obrazu in si rečem: Hej, to bojo pa res dobri spomini!
Torej, nam je v šoli res tako težko?

Kakorkoli, s tem, ko se pouk začenja, se od nas poslavljajo še ene poletne počitnice, se od nas počasi poslavlja poletje. Končujejo se popoldnevi, ko smo se izmikali sončnim žarkom, zato, da smo lahko ponoči normalno spali - brez rdečega hrbta, čas je, da sončno kremo, ki mi tako noro dobro diši pospravim v omarico, kopalke bodo kaj kmalu zamenjale rute in šali, kratke oblekice pa tople jopice, ki komaj čakajo jesenske sprehode v naravi.
Poletje je bilo noro, najbrž najbolj noro do sedaj. Vsa nova poznanstva, vsi trenutki, ki sem jih doživela, bodo ustvarili še en nepozaben spomin ter tako zaznamovali poletje 2011!

Bye, bye summer*

1.letnik

Joj, kot bi bilo včeraj se spominjam kako sem sanjala o srednji šoli, o gimnaziji, Brežiški gimnaziji.

Sedaj preživljam prve "srednješolske" počitnice. Prvi letnik je za mano, brez popravcev, z uspehom kot sem ga pričakovala. Kljub temu, da se mi zdi, da GIB ni točno to o čem sem sanjala, da mi vsi profesorji ravno niso pri srcu in da me kar nekaj predmetov niti malo ne zanima, je za mano nepozabno leto. Vsaka ocena-dobra ali slaba, vsak prepir, spanje med poukom, pisanje testov po neprespani noči, druženje s sošolci, spoznavanje pravih prijateljev in vsak drug trenutek, ki je kakorkoli zaznamoval to leto, je pripomogel k temu, da se bom prvega letnika z veseljem spominjala. Bil je začetek nečesa novega in če je bil začetek dober, naj bo nadaljevanje še boljše.

Preden pa se odpravim na morje, prilagam nekaj slik, ki so bile posnete v 1.letniku in so recimo, da za v javnost (kvaliteta je zelo slaba, ker so bile posnete s telefonom). Vse ostale naj ostanejo v osebnem arhivu ;)

5.10.2010 - ko ne prinesemo športne in nas profesorica prisili, da pobiramo smeti.

15.10.2010 - Ekskurzija z razredom

9.11.2010 - Zgodovinski datum. Dejansko sodelovanje pri športni in športna oprema!

10.11.2010 - To mamo ženske pač prirojeno; vidimo ogledalo in evo, fotoaparat prpravljen

16.11.2010 - Tak se sodeluje pr športni. Umaknemo se na stran, da ne oviramo tistih, ki želijo resnično sodelovati.

2.12.2010 - Ko se gre s kavice :)

10.12.2010 - Požarna vaja in Katkin rojstni dan

14.2.2011 - Valentinovo in Katjino darilce, ki je še zmeraj na akti ( prva stvar, ki ni odpadla po treh dnevih )

15.2.2011 - Ker je športna idealen čas za učenje

16.2.2011 - Ko profesorica na začetku ure reče naj rešimo in po koncu ure listi zgledajo takole.

2.3.2011 - Drsanje

To je samo nekaj utrinkov, ki so zaznamovali to šolsko leto.
Zdaj pa res, nor vikend in lep teden :)

Čez ciljno črto

Skoraj sem tam. Skoraj na cilju. Za mano je precej naporno šolsko leto. Veliko izostankov zaradi nastopov in zaradi operacije mi je precej otežilo delo. Že tako nisem preveč vešča v rednem učenju, to pa je vse skupaj le še poslabšalo, tako da sem se sedaj, zadnje dni, ko so bili že skoraj vsi ostali prosti, mučila s knjigami in se borila za dobre ocene.
Kaj je bil moj cilj?

Že ob vstopu v gimnazijo sem sama sebi dala jasno vedeti, da je to nova šola. Težja, z drugačnimi profesorji in zahtevami. Pripravila sem se na vse ocene, od ena do pet. Že v tretjem tednu me je presenetila prva enka-pri matematiki kakopak-, ki me je najprej dobro zbila na tla, kasneje pa pripomogla k temu, da sem se pobrala in se trdno odločena borila za boljšo zaključno oceno. V tem šolskem letu sem imela mnogo vzponov in padcev, veliko težkih, slabih dni, še več takšnih, ko me je noro razganjalo in je bil pouk zadnja stvar kateri sem želela slediti.
Delo, učenje, dolge neprespane noči in prezgodnje budilke so se splačale. Dosegla sem svoj cilj. Moj cilj je bil, da dosežem dovolj visoko povprečje, da bom lahko obdržala Zoisovo štipendijo. Če je ne bi imela, bi bil moj cilj najbrž nižji in se sedaj na koncu ne bi pol toliko trudila kot sem se.
Nočem, da zveni samovšečno, vzvišeno ali kakorkoli drugače, a vendar sem ponosna nase. To, da sem dosegla cilj je dokaz, da sem med letom vendarle nekaj delala in da sem bila kljub vsemu dovolj vztrajna, da sem prišla do konca.

Samo še nekaj dni me loči do konca. Prvi letnik bom zaključila z ekskurzijo v Gardaland, tridnevnim plavalnim tečajem in še nekaj dnevi v šoli. Kot bi rekla keks bo naslednji petek tu in s spričevalom v roki si bom popolnoma mirna spila pijačko, dve, tri.

Finiširanje

Ura je 0:51 in jaz trenutno ležim v postelji, z računalnikom na trebuhu. Učim se likovno umetnost in zgodovino ter hkrati razmišljam o tem, kako žal mi je, da nisem čez leto malce več časa posvetila učenju. Saj vem, lahko sem zdaj glasna, drugo leto pa bo spet isto. A hkrati se zavedam, da imam ogromno rezerve in da bi z malce sprotnega dela zdaj že skoraj svobodno dihala, tako pa me v dveh tednih čaka še približno 8-10 ocen. Dobro je to, da sem zaradi stave ( in tudi zaradi sebe) 2.maja zapustila facebook, kar mi je prineslo veliko več časa, ki ga tako izrabljam za učenje, športanje, pospravljanje in za reči, ki jih prej nisem počela, ker sem cele dneve rolala gor in dol po facebooku ter čakala nove objave.
Komaj čakam, da mineta ta dva tedna in bom končno spet imela več časa zase, za blog, za prijatelje, za kakšno dobro knjigo. Zelo se veselim poletja, počitnic in dnevov, ki jih bom preživela v dobri družbi, na bazenu, ob morju ali pa kar na domačem dvorišču, z ogromnim kozarcem hladne cedevite in noro dobrim ljubezenskim romanom.
Zaenkrat o tem še sanjarim, zato se bom spravila dalje učit, da bom čez slabih 14 dni lahko realizirala svoje sanje.

Vsem maturantom želim veliko sreče na vseh ustnih in pisnih delih mature, ki so jim še ostali!

P.s.: Ob učenju likovne umetnosti oz.umetnoste zgodovine se mi je za trenutek zazdelo, da bi me stvar utegnila zanimati.. Ah, najbrž je bila le "žuta minuta."

10 stvari, ki MORAJO biti v moji omari

Inspiracijo sem zopet dobila na Elinem blogu in ker je danes praznik dela, kar pomeni, da ne delam nič, je najbrž pravi čas, da vseeno nekaj naredim in vam predstavim deset ( ali kakšno manj) stvari, ki enostavno morajo biti v moji omari ( ali predalniku ).

#1 - Šali/rute
Prav pridejo v vseh letnih časih. Pozimi nas grejejo, spomladi nam služijo kot modni dodatek, poleti pa "grejejo" naša ramena, ko na pomolu opazujemo sončni zahod.

#2 - Tally Weijl majčke
Obožujem jih. Vsakič, ko šopingiram si privoščim kakšno novo barvo. Všeč so mi, ker jih lahko kombiniram na športne hlače, kratke hlače, kavbojke ali krilo.

#3 - Petke
Seveda! Takšne, ki jih lahko obujem za nastop ali žur - udobne in ravno prav visoke.

#4 - Baggy trenirka
Ne takšna v kateri bi peljala Jonasa na sprehod, niti ne takšna v kateri bi šla na trening, ampak lepa in udobna. Takšna kot mora bit.

#5 - Kavbojke
Le kaj bi brez kavbojk?! Kombiniram jih lahko na vse možne načine in zato spadajo med stvari, ki ne smejo nikoli zmanjkati v omari.

#6 - Mala črna oblekica
Tu ni kaj dodat. To enostavno mora bit.

#7 - Likalnik za lase
To najbrž ne spada sem ne? Pa vseeno. K dobremu outfitu spada tudi dobra frizura. Tako!

#8 - All stars
Nisem še naletela na oblačilo h kateremu ne bi mogla obuti allstark. Kadar oblečem kavbojke in usnjeno jakno pa tako ali tako sploh ne razmišljam o čem drugem.

#9 - Srajčka
Takšna, ki jo oblečem za nastop ali takšna, ki mi služi namesto jakne. Telirana ali široka. Srajčka naj bo!

#10 - Torba, torbica
Velike in majhne, vse se najdejo v moji omari. Torbica je skoraj obvezen del vsakega outfita in sama se redko odpravim iz hiše brez nje.


P.s. Slik ni, ker je danes praznik dela in sem še bolj lena kot ponavadi in se mi pač ne da.

SEOS!

7 things about Elena!

Kar nekaj časa sem razmišljala kaj naj napišem, katerih 7 stvari/ljudi/predmetov/dejavnosti naj uvrstim na svoj seznam. Po premisleku sem se odločila za naslednjih 7 :

1. Muffini

Obožujem jih. Rada jih jem, še raje pa jih pečem in okrašujem. Tist občutek, ko čakaš, da bo pečica zapiskala, da je peke konec in ko se po vsej hiši širi vonj po sveže pečenih muffinih.. neprecenljivo.

2. Charlieissocoollike

Ste si že kdaj ogledali kakšen njegov video na youtubu? Meni so nori :) Zmeraj me nasmeji, spravi v dobro voljo, povrh vsega pa je še zelo simpatičen.

Pet najboljših:

The wall of stuff

Baby food

Ballon animals

My American accent

Bungee jump

3. Cosmopolitan

Znan tudi kot ženska biblija. Odkar sem v gimnaziji si brez Cosma ne predstavljam več meseca. Zmeraj ga kupim. Obožujem članke, reportaže in nasvete, ki jih cosmo urednice tako dobro zapišejo, da se mi zdi kot bi sedela s prijateljico na kavi in čvekala o najnovejših tračih.4. Glasba
Glasba je jezik sveta, je jezik, ki ga razumemo vsi. Glasba pomirja, združuje, glasba me spravi v dobro voljo. Glasba me spremlja na vsakem koraku- v glasbeni šoli, doma, v šoli, na sprehodu, pač zmeraj. Je nekaj najlepšega kar je človek odkril.
5.Kava
Mmm, ta grenko-sladka razvada, ki je kmalu po začetku srednje šole prerasla v navado in skoraj odvisnost. Dober dan se obvezno začne s skodelico dobre kave (z mlekom) in pogovorom s prijateljico.

6. Šport

Je obvezen del mojega vsakdana, pa naj bo to trening, tek, "švicanje" v domačem fitnessu ali sprehod z Jonasom. Najboljše se počutim po treningu, ko vem, da sem naredila nekaj zase, za svoje telo. Šport me sprošča in brez njega si definitivno ne predstavljam več svojega življenja.

Prilagam link s posnetkom petih res dobrih rokometnih golov: http://www.youtube.com/watch?v=s1CgA1LgR-I

7. Moji najdražji

Družina in prijatelji, tisti, ki mi zmeraj stojijo ob strani, me p

odpirajo, me sprejemajo takšno kot sem. Tisti, ko so zame vedno tu. Če imam podporo družine in prijateljev se mi nič več ne zdi nemogoče.

P.s.: Všeč so mi takšne objave zato pozivam vse tiste, ki imate preveč časa, da tudi vi ustvarite takšno objavo. It's fun! :)

Nekaj mojega

Hotela sem objaviti nekaj svojega, pa sem se premislila. Če je nekaj mojega, naj ostane moje. Lahko postane tudi tvoje, a le, če je tebi namenjeno. Ne bom objavila tisto svoje kar sem hotela, ker bi morda izdala preveč, ker bi morda izdala sebe. To pa nočem.
Želim si, da bi bila zdaj tam, tam ja, pri tebi. Želim si, da bi zaspala v tvojem objemu, se naslednje jutro prav tako zbudila tam in se počutila ljubljeno. To si želim!

P.s. : Končno sem dočakala sladkih 16. Še enkrat hvala vsem! :)

Take me as I am or watch me as I go !

Nekaj dejstev o meni, ki bi jih želela deliti z vami, ker sem dobre volje in ker se morem naučit 130 strani dolgočasne snovi do jutri.

• Budilko zmeraj nastavim eno uro preden se morem resnično vstati, da me predrami in nato še ob uri, ko naj bi se spravila iz postelje- obe vestno prespim.
• Kadar se učim sta na seznamu predvajanja obvezno Gibonni in Enrique Iglesias.
• Nikoli ne odidem od doma brez čigumija.
• Odkar sem prišla iz bolnišnice pijem samo Dano s hruško.
• Obožujem citat, ki pravi, da je sestrstvo najbolj tekmovalen odnos v družini, ampak ko sestri odrasteta, postane najbolj trden odnos kadarkoli.
• Pri zgodovini nimam enega samega stavka zapiskov.
• Obožujem Ljubljano, kavice ob ljubljanici in pohajkovanje po tromostovju v jutranjem soncu.
• Všeč mi je, ko imam stare-razvlečene-trenirke-in-romantične-komedije-za-zjokat mood.
• En dan v mesecu in mam neustavljivo potrebo po hrani- pojem vse kar vidim in zavoham.
• Ko ljubim, ljubim z dušo, s telesom, s srcem- brezmejno!

Nekje med JA in NE

vir: Lassana-facebook

Tole frizuro imam že nekaj časa nagledano. Všeč mi je, ker je nekaj posebnega, predvsem pa, ker ima ženska dolge lase. Sem v velikih dvomih, če bi si sama omislila podobno ali ne, ker me je strah, da mi ne bo pasalo in predvsem, da mi frufru ne bo stal tako kot stoji njej. Sprašujem se tudi, če bi si dejansko zabrila lase ob strani in tako "vrgla stran" skoraj dve leti, ko sem nestrpno čakala, da zrastejo.
Zanima me kako se zdi frizura vam? :-)

Ko se ena vrata zaprejo

Spominjam se kot bi bilo včeraj, ko sem prvič stopila na tatami. Bela kimona, bel pas in moj zmeden obraz. Nekaj časa sem trenirala z mlajšimi, se pridružila starejšim in tam spoznala Tamaro, ki je postala moja partnerka pri duo sistemu. Najina tekmovalna pot se je kaj hitro začela in začeli sva nizat prve rezultate. Trenirale smo z veseljem, z voljo, čeprav smo bile mnogokrat prepuščene same sebi. Ju-jitsu me je naučil mnogo tega. Vsak trening je bil drugačen, na vsakem smo morale vedno znova dokazati, da zmoremo in hočemo. Nikoli ne bom pozabila, ko smo imele pred tekmo vsak dan treninge. Takrat je um zmagal nad telesom, saj sva bile fizično že čisto izčrpane, a se nisva dale. S solzami v očeh in bolečinami v mišicah sva se prebijale skozi napade in dokazale trenerjema, da se ne dava kar tako. Koliko treningov, priprav, treme in padcev je bilo. Koliko smeha, solz, bolečin v mišicah. Nič naju ni ustavilo. Niti poškodba mojega prsta in mesec kasneje še poškodba ključnice. Niti slaba volja, šola, glavoboli- nič! Vse dokler nisva stali na pragu Slovenske reprezentance in se je ena izmed naju poškodovala. Najprej se je zdelo, da je poškodba le majhna, a za prvo operacijo je prišla druga in kmalu sva se morali sprijazniti z novico, da je najine tekmovalne poti konec.
Zdaj le še nemo opazujem kimono z znakom Slovenske reprezentance, ki leži zložena na dnu omare in čaka, da jo nekega dne spet oblečem, zavežem pas in stopim na tatami.
Kdaj? Nevem.

V znamenju rdečega

14.2 je vsem dobro znan, dan zaljubljenih. Facebook je že cel dan poln objav o valentinovem. Nekateri ga preživljajo v družbi boljših polovic, drugi se tolažijo/tolažimo s tem, da je valentinovo lahko čisto v redu tudi, če si samski. Pa je res. Meni je današnji dan eden ljubših v zadnjem času, saj sem se po treh tednih vrnila v šolo. Ves dan sem bila nasmejana in dobre volje.
Valentinovo spada v koš tistih praznikov, ki smo jih prevzeli od Američanov. Kako izgleda dan zaljubljenih pri njih ne vem, je pa najbrž precej podoben našemu - nabito polne cvetličarne, vsepovsod rdeči srčki in vrtnice pa pralineji v obliki srčkov and so on.
Saj ne rečem, prav lepo je opazovati srečno zaljubljene parčke, a vseeno se mi zdi, da je vse skupaj pretiravanje. Za zaljubljence bi moral biti vsak dan valentinovo, tisti, ki jih imamo radi pa bi morali vsak dan to slišati. Najdražje bi morali presenetiti z drobnimi pozornostmi ali objemi kar tako, sredi dneva, ne pa da za to potrebujemo praznik.
Vsak si zasluži, da je ljubljen in da se mu to tudi pokaže.
Moj dan v znamenju rdečega je bil odličen, preživet v družbi najdražjih in nimam se kaj pritoževati !


Tale prva je darilo od mojga očija danes :)




P.s. : Moja bolniška se je končno iztekla in mislim, da sem bila danes edina, ki je bila noro dobre volje samo zato, ker je spet v šoli.

Lep teden vam želim !

No-make-up-and-messy-hair day

Spala sem do desetih. Pardon, ob desetih sem ugasnila budilko, se obrnila proti steni in spala dalje. Ob pol dvanajstih sem se zbudila z obupnim glavobolom-kot bi prišla z žura ob 5h zjutraj. Ne, nisem žurala. Mami mi je prinesla zajtrk v posteljo, bolje rečeno na nočno omarico, kjer je stal dokler nisem bila sposobna sama sebe spraviti pokonci. Obupna sem, vem.
Do 4h popoldne sem se uspela pripraviti do tega, da sem se preselila v spodnje nadstropje in zasedla svoje mesto pred televizijo. Od takrat sem tu-razen kosila. Na pol ležim, v naročju mi počiva računalnik. Malo prej sem si ogledala romantično komedijo The back-up plan. Mirne duše lahko rečem, da je odlična. Romantična komedija v pravem pomenu besede in definitivno zelo primeren film za valentinov večer-za samske in zasedene.
Skratka, danes imam nič mejkapa in skuštrani lasje pa fine komedije in depresivne muzike day. Ja, točno to!


Brskanje po takšnih slikah me pomirja. Ja..








P.s. : Komaj čakam poletje. Čutim, da bo zakon, čutim!

Carpe diem!

Video, ki ga prilagam spodaj me je navdihnil, da spravim skupaj nekaj besed o tem, kako se ljudje veliko preveč pritožujemo in jamramo ter se sploh ne zavedamo kaj imamo. Ko sem si ogledala video so se mi naenkrat zdeli vsi moji problemi majhni. To, da nimam pospravljene sobe, da imam alergije na cvetni prah, da imam boge 4 luknjice zaradi operacije, to ni nič proti temu kaj je doletelo tega človeka. Kljub temu, da ga je življenje prikrajšalo za to, da bi vedel kako je imeti dve roki in dve nogi, živi in ima voljo do življenja. Iz vsake stvari zna potegniti najboljše. Niti šport, niti delo, nič ni ovira za njega. Mi pa vedno znova najdemo izgovore za skoraj vsako stvar, vsako opravilo. Srečni smo lahko, da imamo kar imamo. Da se lahko brez težav gibljemo, da lahko delamo, kuhamo, hodimo, se ukvajamo s športom in včasih nam je vse to takšna muka.
Skrajni čas je, da nehamo jokat in tarnat in začnemo končno cenit kar imamo. Cenit življenje, cenit to kar nam je dano! Vsak zase je unikat, vsak zase mora uživati in ceniti to kar ima. Družina in prijatelji smo zato, da vsakemu omogočimo, da dela to kar si želi, to kar potrebuje, da lahko živi svoje življenje.

Ogled videa obvezen!
http://www.wimp.com/watchingthis/ <-- KLIK!

Prijateljstvo je dar

Zdi se mi, da je danes beseda "prijatelj" že povsem izgubila svoj pravi pomen. Prijatelji niso nekdo, ki ga trikrat na mesec pozdravimo na cesti. Prijatelji niso vsi tisti, ki nam "lajkajo" vsako tretje stanje na facebooku, niti tisti, ki nas pokličejo samo kadar bi radi kaj od nas. Včasih preveč hitro zaupamo nekomu v prepričanju, da govorimo s prijateljem, potem pa se čudimo, ko smo razočarani. Prijatelj nemoreš reči nekomu, ki ga dvakrat klikneš na chatu in se ti zdi, da mu že lahko zaupaš. Premalo ločimo med besedama prijatelj in znanec, žal.
Vprašajte se: Na koliko izmed tisočih ljudi, ki so naši "prijatelji" na facebooku bi se lahko zanesli, ko bi nam bilo hudo? Koliko bi jih lahko poklicali ob treh zjutraj in jim tarnali, ker nemoremo spati? Kar težko vprašanje, mar ne?
Pravi prijatelji so tisti na katere se lahko zanesemo 25 ur na dan. Tisti, ki nas nikoli ne obsojajo zaradi stvari, ki smo jih naredili v preteklosti. Tisti, ki nas vzpodbujajo, nam pomagajo in nam stojijo ob strani, ko nas vsi drugi zapustijo. Ko nam bo najtežje, ko bomo mislili, da se je cel svet obrnil proti nam, takrat bo prijatelj tisti, ki nam bo ponudil roko, da se poberemo in ramo na kateri se lahko zjočemo.
Raje imam eno pravo prijateljico, kot pa 20 takšnih, ki mi bojo zabili nož v hrbet takrat, ko jih bom najbolj potrebovala.




Prevečim ljudem danes pravimo prijatelji in tako včasih zanemarimo tiste, ki to resnično so.

10, 9, 8, 7..

Še nekaj dni nas loči do konca leta 2010. Spet se bomo zbrali po domovih, na ulicah in odštevali zadnje sekunde tega. Vsi si najbrž želimo, da bi zadnje minute starega leta preživeli v družbi najdražjih-nekaterim bo to uspelo, drugim pač ne.
Če na hitro pomislim, je bilo leto 2010 po eni strani zelo zanimivo, po drugi strani pa niti ne tako. Čudi me že to, da mi poletne počitnice niso ostale v posebnem spominu. Ne da niso bile dobre, a niso bile med najboljšimi.
Mnogo dogodkov je zaznamovalo to leto. Tako tistih, ki se jih spominjam z nasmeškom, kot tudi takšnih, ki imajo grenak priokus. Vrjamem pa, da mi je dala vsaka nova izkušnja, pa naj je bila dobra ali slaba, nauk in nov zagon za naprej.
Ničesar ne obžalujem, čeprav bi morda morala, ker menim, da se vse zgodi z razlogom. Čeprav je včasih ta razlog težko razumeti ali pa ga sploh ne najdemo.
Leto 2010 mi je prineslo tudi nekaj novih poznanstev, ki jih v prihodnje ne želim izgubiti, prav tako pa sem z nekaterimi prijatelji stkala še močnejše vezi kot so bile prej.

V leto 2011 bom zakorakala s polno mero optimizma in volje, ki mi bo pomagala pri uresničitvi zadanih ciljev. Novoletnih zaobljub nisem pisala, ker sama vem, da nebodo nikoli vse izpolnjene. Cilje si raje zastavim sproti in nato vložim čim več truda in energije, da jih dosežem. Vsak trenutek in vsako priložnost, ki se mi bo ponudila bom dobro in čim bolje izkoristila ter živela vsak dan posebej. Čim manj se bom sekirala za stvari, ki tega niso vredno in naredila čim več za to, da mi bo leto 2011 ostalo v kar se da lepem spominu!

Vam, dragi bralci, pa želim obilo sreče, zdravja in pozitivne energije v prihajajočem letu. Srečno!

Pa še top 5 iz preteklega leta :

It's not christmas without you

24. december je. V šoli vlada pravo božično razpoloženje in božične pesmi odmevajo iz prav vsakega zvočnika. Veselo tekamo od enega prijatelja do drugega, si stiskamo roke in vsem zaželimo kar se da lepe praznike. Čaka nas še božična proslava, potem pa bomo odhiteli k svojim najdražjim in preživeli lep božični večer.
Ko se proslava konča, se poslovim od prijateljev in že hitim na avtobus. Voznik je odličn razpoložen in nas tokrat pelje kar zastonj-ni slabo! :)
Ko pridem domov in odprem vrata se po hiši že širi vonj po sveže pečenih in skuhanih dobrotah. V dnevni sobi stoji smrečica, na mizi svečke, mami pa me pozdravi z nasmehom na obrazu. Še sama se spravim v kuhinjo in pripravljam predjed za božično večerjo. Kmalu se na vratih pojavita še Karin in Mitja in družina je že skoraj zbrana. Zunaj se stemni, pečica je že močno pregreta in miza se šibi po vsemi dobrotami. Pokličemo še babi in skupaj se zberemo pri božični večerji. Vsi smo dobre volje, odlično razpoloženi in smeha ne manjka. Po večerji se vsi skupaj zavalimo na kauč in si privoščimo ogled božičnega filma, ki pripomore k še boljši atmosferi. Nekaj čez devet pozvoni. Mami odpre vrata in pravi, da je zame. Mislim si- le kdo bi mene potreboval ravno na božični večer. Pa se vseeno odpravim pogledat. Stopim skoz vrata na dvorišče in zagledam avto, ob avtu pa stoji on. Nekaj trenutkov samo stojim, z najbolj smešnim obrazom na izrau, nato pa se mi nasmešek razleze čez cel obraz in stečem mu v objem. Pogledam ga v oči, se mu nasmehnem in še zmeraj sem brez besed. K sreči posreduje in ga povabi naprej. Ne preostane mi drugega kot, da ga kar predstavim celi družini. Na, pa sem mislila, da božični večer ne more bit lepši. Občudujem ga, ker zbere "pogum" in moje starše prosi za dovoljenje, da me lahko še isti večer odpelje domov. Začuda privolijo in nekaj minut do 11h že sediva v avtu. Ker je božični večer, so ceste prazne, a idila je prelepa, saj so vsepovsod lučke in zunaj sneži. V poznih večernih urah prispeva k njemu. Zaspim kar v njegovem prevelikem puloverju in kar je še važnejše-zaspim v njegovem objemu. Zjutraj se skupaj zapodiva pod smrečico, kot dva majhna otroka in pričakava ostale z nasmehom na zaspanem obrazu. Skupaj preživimo prelepo božično jutro.


Sanjam, želim si. Pravijo, da če je želja dovolj močna, lahko narediš karkoli. Vrjamem v čudeže. Vrjamem in vem, da bom svoj čudež nekega dne doživela tudi jaz.

Jubilej!

"Naše društvo praznuje pomemben jubilej, 90 let. To je čas, v katerega je bilo vtkano veliko dela, na tisoče ur vaj, mnogo odrekanj in sočasne vzgoje mladih." Tako je v brošuri zapisal predsednik društva.
4.decembra je bil dan, ko smo s slavnostnim koncertom obeležili ta visok jubilej. Vse se je začelo z generalko, kjer so sledila še zadnja navodila, prišla je tudi gospa Elda Viler, ki je kasneje zares navdušila zbrano množico. Sledilo je še fotografiranje, nato pa so začei prihajati ljudje.
Vrste so se hitro polnile in kmalu je začelo primanjkovati stolov, ljudje pa so še kar prihajali. Z navdušenjem smo opazovali kako se je dvorana napolnila skoraj do zadnjega kotička. Čas je bil, da se v novih, lepih uniformah in z inštrumenti v rokah odpravimo na oder. Napetost je naraščala, prav tako trema, a ko smo zaključili s prvo skladbo je trema izginila. Uživala sem v prav vsakem trenutku koncerta, še posebej pri Ross Royu, ki je zopet obudil "Španske spomine" in seveda ob petju Elde Viler, ki je zares navdušila. Presenečena sem bila kako preprosta je in kako dober stik s publiko ter z nami ima.
Izzvenel je eden izmed boljših koncertov kar smo jih imeli- takšno je vsaj moje mnenje.
Nažalost pa mi zabava po koncertu ni bila naklonjena, saj sem se morala odpraviti v bolnišnico. Zaradi tega mi je zelo žal, a prepričana sem, da bom/o zamujeno dobro nadoknadili ;)

Lep začetek tedna vam želi, zdaj čila in zdrava, Elena :)