Kako bi se mi podala kuharska čepica?

Najbrž ste že večkrat zasledili, ali na facebooku ali pa tukaj na blogu, da si kar pogosto nadenem predpasnik, se spravim v kuhinjo in se prikažem nazaj šele ko se po hiši razlega vonj po sveže pečenih muffinih ali torti. Zadnje čase rada poprimem tudi za kuhalnico in skuham kakšno kosilo. Včasih po receptu, včasih pa kar iz glave, tako kot sem si zamislila sama.

Kadar kuham ali pečem sem srečna, v kuhinji se sprostim, uživam ko "ustvarjam" za druge in se s pomočjo kritik ter pohval učim. Neskončno uživam, ko stresam začimbe v omako, nato pa z majhno žličko poskusim kaj sem ustvarila.
Ure in ure lahko sedim pred računalnikom ter brskam po straneh in forumih z recepti, prav tako se vedno znova zaljubljam v  kuharske knjige in če bi bilo po moje bi pokupila prav vse. Kljub temu, da dandanes na internetu najdemo praktično karkoli želimo, je še vedno najboljši občutek, ko vzamem v roke staro kuharsko knjigo, jo odprem in listam po že malo porjavelih listih ter iščem jed s katero bom razveselila najbližje.

Danes sva bili z mami sami in jaz sem nama pripravila kosilo. Navdih sem dobila iz mehiške jedi, ki jo pogosto jem v Dobovi, vendar sem kljub temu kuhala brez recepta. Čisto po okusu sem stresala začimbe in dodajala sestavine, vse skupaj pa pripravila malo bolj zdravo kot to pripravijo sicer. Mami je bila zadovoljna, jaz pa prav tako.

Speciljatet a'la Elena ;)

Razmišljala sem tudi, da bi svoj blog bolj kuharsko usmerila. Še zmeraj bi pisarila o vsakdanjih temah, filozofirala o sebi in podobno, toda malo več objav bi posvetila postom o kuhanju, hrani, receptih, kuhalnicah pa predpasnikih in... kakorkoli, kaj menite vi o tem?