Poletje, se vidiva naslednje leto

Seveda. Zadnji dnevi počitnic, facebook zidi pa se že polnijo z objavami v katerih se ljudje na veliko pritožujejo, da bo spet šola in kako bo hudo in oh in sploh. Pa se kdaj vprašamo kako srečni smo lahko, ker hodimo v šolo? Kako srečni smo lahko, da imamo streho nad glavo, da so tu profesorji, ki so pripravljeni, da nas naučijo nekaj novega, da imamo hrano in vodo in prijatelje s katerimi obiskujemo pouk?! Pomislite na tiste, ki tega nimajo. Na otroke v daljnih, odmaknjenih deželah, ki ne bodo nikoli vedeli kaj je to fotosinteza in ne bodo razumeli zakaj se nekaj dogaja in zakaj je 2+2 4.
Lahko smo srečni, da imamo možnost do izobraževanja. Da imamo možnost, da se učimo, družimo, da nekaj postanemo. Dobro pomislite in se še enkrat vprašajte; ali mi je med šolskim letom res tako hudo? Moj odgovor je enostaven: Ne! Okej, hodim v šolo, kjer moram biti tiho med poukom, delati zapiske in se doma učiti za test. Hkrati se vsak dan družim s svojimi prijatelji, malicam na toplem sončku na šolskem dvorišču, pijem kavico pred in po pouku v bližnji kavarni, hodim na ekskurzije, tečaje, tekme, se zabavam kadar so profesorji dobre volje in počnem še sto drugih stvari, ki med med poukom, med šolo in šolskim letom spravljajo v smeh, v dobro voljo. Počnem stvari, ki se jih ob koncu leta spominjam z nasmeškom na obrazu in si rečem: Hej, to bojo pa res dobri spomini!
Torej, nam je v šoli res tako težko?

Kakorkoli, s tem, ko se pouk začenja, se od nas poslavljajo še ene poletne počitnice, se od nas počasi poslavlja poletje. Končujejo se popoldnevi, ko smo se izmikali sončnim žarkom, zato, da smo lahko ponoči normalno spali - brez rdečega hrbta, čas je, da sončno kremo, ki mi tako noro dobro diši pospravim v omarico, kopalke bodo kaj kmalu zamenjale rute in šali, kratke oblekice pa tople jopice, ki komaj čakajo jesenske sprehode v naravi.
Poletje je bilo noro, najbrž najbolj noro do sedaj. Vsa nova poznanstva, vsi trenutki, ki sem jih doživela, bodo ustvarili še en nepozaben spomin ter tako zaznamovali poletje 2011!

Bye, bye summer*

Selitve narodov

Zopet smo spakirale najnujnejše in se za nekaj dni preselile h gostiteljici. Delale smo pozne zajtrke in kuhale kosila, ko se je temnilo, jedle večerje ob polnoči in brez slabe vesti zmazale dva litra sladoleda. Z malce adrenalina smo začinile četrtkov večer, ki se je kljub vsemu odlično iztekel in bo ena izmed prigod, ki se jih bom z veseljem spominjala. Kljub neprestani zabavi smo se učile tudi odgovornosti in tako poskrbele, da naša ladies night tradicija ne bo zamrla.
Škoda, ker najboljše stvari minejo tako hitro in kot bi mignil sem bila spet doma, kjer sem se prav tako pozno zbudila, le da mi tokrat ni bilo treba kuhati kosila.
Pred nami so še trije tedni ( ne bom rekla le, ker je to še veliko), ki nam ponujajo več kot 20 dni, da maksimalno izkoristimo poletje, poskrbimo za nekaj norih zabav, avantur, poletnih romanc in spominov, ki bodo ostali tudi, ko bo poletja že zdavnaj konec!

Pag mi je zlezel pod kožo

Še nikoli do sedaj nisem imela takšnega občutka. Še nikoli se nisem vrnila domov žalostna, ker sem spet doma. Majhno in udobno sobico je zamenjala moja dolgočasna, preveč pospravljena soba, potko do plaže so zamenjale naporne stopnice, zvok škržatov pa nadležen lajež sosedovih psov.
Nič več nimam slanega občutka na svoji koži, lasje nimajo prijetnega vonja po morju in namesto, da bi sedaj skupaj z družbo iskala ozvezdja in pila granito v Oazi, ležim v postelji in poslušam vse skladbe, ki so se na Pagu neštetokrat odvrtele.
Nič več ne bom spala do dvanajstih, hitela na plažo, da bi plavala do mivke in nazaj še pred kosilom, po kosilu pa brala debele knjige in igrala Wii in nato čakala, da bo ura osem, da se z ekipo spet odpravimo ven.
V enem tednu sem se na stare prijatelje navezala še dvakrat bolj, na nove pa bolj kot sem si mislila. Ne, nisem se še in še nekaj časa se ne bom sprijaznila z dejstvom, da sem zdaj doma in da zjutraj, ko se zbudim ne bo vonja po morju in nežnega zvoka valov, ki butajo ob obalo.

Dve mesni kroglici pod čolnom

Ko je sonce, pardon, veter premočen, se dve obupani mesni kroglici s knjigami in prigrizki zavlečeta pod čoln v upanju, da bo pihanje ponehalo in da bosta v udobju brali dalje. Ha! Upanje umre zadnje. Pod čolnom je še zmeraj pihalo kot noro in iz samega obupa sva pojedli celo šalčko m&m's bonbonov. V nekem trenutku je trop hudo mladoletnih dečkov poskakal čez zid, ki ločuje teraso apartmaja od pločnika in težil dokler mu ni ena od naju zabrusila naj že enkrat sp*zdi z dvorišča in da mir. V miru božjem sva brali naprej in se vsake toliko nasmejali smešnim stavkom in citatom iz knjige, jih prebrali naglas in v nekem trenutku sklenili, da je čas, da si narediva margerita tople sendviče za večerjo.
Dopust, ki ga preživljam v teh toplih krajih, kjer sredi julija hodimo skoraj v termo štumfih naokoli, je totalno okej, ker se pozno zbujamo, lenarimo, beremo, igramo Wii v kopalkah, zvečer pa v dobri družbi posedamo ob kozarčku ali dveh in preverjamo dnevne novice na facebooku.

Jaz se imam fajn in nimam potrebe po tem, da bi se že vrnila v naše kraje.

Vse 4 od sebe

Ko pogledam datum zadnje objave se samo zamislim. 14 dni. Pa ne da ne bi hotela pisat, ali da ne bi mela ideje- daleč od tega! Ampak se mi enostavno ni dalo. Ko sem ležala na postelji z laptopom v naročju, je bilo edino kar se mi je dalo delati to, da sem prižgala film in uživala. Prevelik napor se mi je zdel, da bi morala premakniti roke in tipkati po tipkovnici.
No, kakorkoli. Zadnji teden sem popolnoma prelenarila. Začela sem dolgo spati, zajtrkovala sem ob enih ali dveh, ostanek dneva pa sem se v polžjem tempu premikala od sobe do kopalnice pa mimo hladilnika in nazaj. Naslednji teden bom takšno pozno vstajanje opustila, saj se mi zdi neumno, da zaradi tega izgubim pol dneva.
Prejšnji teden smo bili na Eurofestu kar sem že omenjala. Čeprav sem rekla, da bom objavila izčrpno poročilo sem se premislila, saj smo se dogovorili, da kar se v Izoli zgodi, tam tudi ostane. Bilo je super, zabavno, smešno, naporno, mokro in nepozabno. Ena odlična izkušnja več, ki je tudi ekipo še bolj povezala.
V prihodnjih dneh se morda bolj potrudim in objavim kakšen bolj zanimiv post.

Pa še to ;

DRAGA MAMI!
Ob tvojem rojstnem dnevu ti želim zares vse najboljše in najlepše, saj si kot najboljša mami to tudi zaslužiš.
Rada te imam:*

Zdaj pa zares!

Jutri se bo začelo tisto pravo poletje!
Ko bom preko gričev zagledala modro ogledalo, zavohala morski zrak, takrat se bo zame začelo 6 norih dni. Z ekipo ŽRK Brežice se odpravljamo na evropski festival rokometa oz. Eurofest. Zame bo to letos prvič, a ker sem stara znanka Izole in njenih obal sem že sedaj prepričana, da bo odlično. Načrtovanju Eurofesta smo posvetila vse ure zadnjih dni, zato si res želim, da bi bilo vse kot mora bit. Družba bo dobra, vreme najbrž tudi in to je pomoje vse kar potrebujem.
Veselim se tako lenarjenja na plaži, kot igranja rokometa na razgretem betonu - saj neveš kaj je bolje! :)
Moram reči, da še nikoli nisem imela toliko prtljage. Spakirala sem v največjo potovalko v hiši, zraven pa imam seveda še torbo za tekme. Kam bomo z vso prtljago še nevem, a upam, da se nadzorni zavedajo, da peljejo na morje 10 punc. Najbrž to dejstvo, da smo ženskega spola veliko pove, mar ne?

Tako, torbe so pripravljene, dobre volje je že na pretek, moja spominska kartica pa je pripravljena na najbolj nore spomine tega poletja.
Jaz se sedaj poslavljam, čez 6 dni pa se vrnem z dokaj izčrpnim poročilom in kupom slik.
Do takrat pa uživajte in izkoristite prav vsako minuto teh počitnic, saj bodo minile preden boste rekli keks.

ČAO! :)

Dis is dis!

Konc, konc, kooooooooonc!
Spričevalo, ki mi je mimogrede zelo všeč, imam v roki, popravcev ni in zame se je poletje sedaj uradno začelo.
To se je čakalo, to je to. Dnevi brez dela, z vsemi štirimi od sebe, s hektolitri hladne pijače in dobro družbo.


LEPE POČITNICE!