Še nikoli do sedaj nisem imela takšnega občutka. Še nikoli se nisem vrnila domov žalostna, ker sem spet doma. Majhno in udobno sobico je zamenjala moja dolgočasna, preveč pospravljena soba, potko do plaže so zamenjale naporne stopnice, zvok škržatov pa nadležen lajež sosedovih psov.
Nič več nimam slanega občutka na svoji koži, lasje nimajo prijetnega vonja po morju in namesto, da bi sedaj skupaj z družbo iskala ozvezdja in pila granito v Oazi, ležim v postelji in poslušam vse skladbe, ki so se na Pagu neštetokrat odvrtele.
Nič več ne bom spala do dvanajstih, hitela na plažo, da bi plavala do mivke in nazaj še pred kosilom, po kosilu pa brala debele knjige in igrala Wii in nato čakala, da bo ura osem, da se z ekipo spet odpravimo ven.
V enem tednu sem se na stare prijatelje navezala še dvakrat bolj, na nove pa bolj kot sem si mislila. Ne, nisem se še in še nekaj časa se ne bom sprijaznila z dejstvom, da sem zdaj doma in da zjutraj, ko se zbudim ne bo vonja po morju in nežnega zvoka valov, ki butajo ob obalo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar