Poletje, se vidiva naslednje leto

Seveda. Zadnji dnevi počitnic, facebook zidi pa se že polnijo z objavami v katerih se ljudje na veliko pritožujejo, da bo spet šola in kako bo hudo in oh in sploh. Pa se kdaj vprašamo kako srečni smo lahko, ker hodimo v šolo? Kako srečni smo lahko, da imamo streho nad glavo, da so tu profesorji, ki so pripravljeni, da nas naučijo nekaj novega, da imamo hrano in vodo in prijatelje s katerimi obiskujemo pouk?! Pomislite na tiste, ki tega nimajo. Na otroke v daljnih, odmaknjenih deželah, ki ne bodo nikoli vedeli kaj je to fotosinteza in ne bodo razumeli zakaj se nekaj dogaja in zakaj je 2+2 4.
Lahko smo srečni, da imamo možnost do izobraževanja. Da imamo možnost, da se učimo, družimo, da nekaj postanemo. Dobro pomislite in se še enkrat vprašajte; ali mi je med šolskim letom res tako hudo? Moj odgovor je enostaven: Ne! Okej, hodim v šolo, kjer moram biti tiho med poukom, delati zapiske in se doma učiti za test. Hkrati se vsak dan družim s svojimi prijatelji, malicam na toplem sončku na šolskem dvorišču, pijem kavico pred in po pouku v bližnji kavarni, hodim na ekskurzije, tečaje, tekme, se zabavam kadar so profesorji dobre volje in počnem še sto drugih stvari, ki med med poukom, med šolo in šolskim letom spravljajo v smeh, v dobro voljo. Počnem stvari, ki se jih ob koncu leta spominjam z nasmeškom na obrazu in si rečem: Hej, to bojo pa res dobri spomini!
Torej, nam je v šoli res tako težko?

Kakorkoli, s tem, ko se pouk začenja, se od nas poslavljajo še ene poletne počitnice, se od nas počasi poslavlja poletje. Končujejo se popoldnevi, ko smo se izmikali sončnim žarkom, zato, da smo lahko ponoči normalno spali - brez rdečega hrbta, čas je, da sončno kremo, ki mi tako noro dobro diši pospravim v omarico, kopalke bodo kaj kmalu zamenjale rute in šali, kratke oblekice pa tople jopice, ki komaj čakajo jesenske sprehode v naravi.
Poletje je bilo noro, najbrž najbolj noro do sedaj. Vsa nova poznanstva, vsi trenutki, ki sem jih doživela, bodo ustvarili še en nepozaben spomin ter tako zaznamovali poletje 2011!

Bye, bye summer*

Pag mi je zlezel pod kožo

Še nikoli do sedaj nisem imela takšnega občutka. Še nikoli se nisem vrnila domov žalostna, ker sem spet doma. Majhno in udobno sobico je zamenjala moja dolgočasna, preveč pospravljena soba, potko do plaže so zamenjale naporne stopnice, zvok škržatov pa nadležen lajež sosedovih psov.
Nič več nimam slanega občutka na svoji koži, lasje nimajo prijetnega vonja po morju in namesto, da bi sedaj skupaj z družbo iskala ozvezdja in pila granito v Oazi, ležim v postelji in poslušam vse skladbe, ki so se na Pagu neštetokrat odvrtele.
Nič več ne bom spala do dvanajstih, hitela na plažo, da bi plavala do mivke in nazaj še pred kosilom, po kosilu pa brala debele knjige in igrala Wii in nato čakala, da bo ura osem, da se z ekipo spet odpravimo ven.
V enem tednu sem se na stare prijatelje navezala še dvakrat bolj, na nove pa bolj kot sem si mislila. Ne, nisem se še in še nekaj časa se ne bom sprijaznila z dejstvom, da sem zdaj doma in da zjutraj, ko se zbudim ne bo vonja po morju in nežnega zvoka valov, ki butajo ob obalo.