Kmalu na belih strminah

Blog je bil zapuščen več kot deset dni za kar imam dober razlog, no vsaj meni se zdi tako. Včeraj je bila konferenca in v slabih dveh tednih sem si zadala cilj, da pridobim še kar nekaj ocen, kar pa mi ni dopuščalo prostega časa, časa za pisanje bloga, včasih niti časa za jesti ali spati. Zdaj sem končala, z rezultati sem kar zadovoljna, vem pa da me v drugem polletju čaka še kar veliko dela. Pa pustimo zdaj to. Kar je, je.
Bistvo je, da imam naslednji teden takšne mini počitnice. Niso čisto počitnice, je pa (izbirna) šola v naravi. Gimnazija Brežice nam po zelo solidni ceni omogoča pet dni bordanja/smučanja po belih strminah Kranjske gore. Zraven tega, da se bom izpopolnjevala tehniko bordanja in uživala na snegu, se bom imela odlično tudi v prostem času, pa ob večerih in ponoči... No skratka, prepričana sem, da se bomo imeli super, saj vsi pravijo, da je smučanje eden najboljših tednov v gimnaziji. Snega in bordanja se zelo veselim, saj od lanske zime, zaradi težav z zdravjem in operacijo, nisem imela prav veliko, letos pa tudi še nisem imela priložnosti stopiti na bord.
Ker me od ponedeljka do petka ne bo, tudi objav ne bo, saj dvomim, da bomo imeli gor internet, računalnika pa niti ne mislim nosit s sabo.

Danes oddelam še otvoritev nove športne dvorane, zvečer si privoščim uživanje na Semesterfestu, v nedeljo pa že nestrpno čakam, da grem lahko spat in se zbudim pripravljena na norih pet dni.
Želim vam lep vikend, še lepši začetek naslednjega tedna in obljubim, da se slišimo takoj, ko pridem domov.




Adios;)

31 najljubših v decembru 5.

5. PRIJATELJSTVO
Ohranjanje, negovanje in "oživljanje" le tega.
Sicer bi morali prijateljske odnose vzdrževati skozi vse leto, a december se mi zdi še toliko bolj primeren za "oživljanje" vseh tistih prijateljstev, ki so že skoraj pozabljena ter za razvajanje prijateljev, ki so nam blizu sedaj. December je čas sreče in veselja in nihče ne bi smel biti sam, žalosten, povešene glave. Včasih sem kar žalostna, ko na hodniku, v lokalu ali na ulici srečam prijateljico, s katero sem si bila nekoč zelo blizu, zdaj pa druga drugi komaj izrečeva "hej". Pa sploh ni težava v tem, da bi se morda skregali. Nehali sva se družiti, zaupanje je izginilo in prijateljstvo je tako ostalo le še črno na belem v vseh prijateljskih pismih in voščilnicah.
Tako jaz, kot najbrž mnogi drugi, imam raje nekaj res pravih prijateljev kot, da bi imela 100 takšnih na katere se ne morem zanesti, takšnih, ki me ne sprejemajo kot to kar sem in predvsem takšnih, ki jim ne morem zaupati. Na sočloveka se zelo hitro navežem, velikokrat tudi prehitro zaupam, zato se še toliko bolj bojim izgubiti dobrega prijatelja.
V decembru, pravljičnem, pisanem in veselem mesecu poskušam ta prijateljstva ohranjat, se še več družiti z najboljšimi prijateljicami, jih še bolj razvajati in jim predvsem pokazati in dokazati koliko mi pomenijo.

12. mesec v letu je pravi čas, da pokličete stare prijatelje, ki jih že dolgo niste videli, s katerimi že dolgo niste govorili, pa ste bili včasih morda kot rit in srajca ter obudite nekaj spominov ob skodelici vročega čaja, vroče čokolade ali kuhanega vina.

1 down, 3 to go!

Spomnim se zadnje avgustovske noči, lani, preden sem postala fazanka. Komaj sem zaspala in zjutraj sem bila pokonci kot bi mignil. Pred šolo še nisem dobro stopila iz avta, že sem imela na licu F in takrat sem postala prava srednješolka. Od tretjega tedna naprej po nenapisanem pravilu nisem bila več fazanka, saj je pri matematiki v redovalnico romal kol. Po taprvem "šusu" sem se pobrala in uspešno zaključila prvi letnik, kar pomeni, da sem letos zadovoljno opazovala prestrašene fazane, ki so se po Brežicah sprehajali s f-ji po obrazu in rokah in tako razkazovali, da so sedaj tudi oni srednješolci.

1. september 2010

Kaj pričakujem od drugega letnika? Vsekakor več discipline - ne samo kar se tiče učenja, tudi v razredu. Pri vsakem od predmetov pričakujem pri ustnem ali pisnem ocenjevanju kakšno oceno višje, zato ker sedaj že dobro poznam sistem spraševanja in sestavljanja testov in nimam več izgovorov. Resnično računam tudi na to, da bomo letos dejansko imele nekaj od telovadbe, glede na to, da imamo novo telovadnico, veliko opreme in s tem odlične pogoje za športne aktivnosti. V nasprotnem primeru jaz ne mislim nosit športne opreme, ker se mi zdi brezveze. Letos se bom pri jezikih prijavila na vse možne bralne značke, da konec leta ne bom imela težav z zaključevanjem navzgor in pri zgodovini se bom letos potrudila narediti nekaj zapiskov - če bom dobre volje.
Cilji še niso jasno zastavljeni, vendar jih bom zastavila v prihodnjih dneh ter se močno potrudila, da jih tudi dosežem.


Adios!

Poletje, se vidiva naslednje leto

Seveda. Zadnji dnevi počitnic, facebook zidi pa se že polnijo z objavami v katerih se ljudje na veliko pritožujejo, da bo spet šola in kako bo hudo in oh in sploh. Pa se kdaj vprašamo kako srečni smo lahko, ker hodimo v šolo? Kako srečni smo lahko, da imamo streho nad glavo, da so tu profesorji, ki so pripravljeni, da nas naučijo nekaj novega, da imamo hrano in vodo in prijatelje s katerimi obiskujemo pouk?! Pomislite na tiste, ki tega nimajo. Na otroke v daljnih, odmaknjenih deželah, ki ne bodo nikoli vedeli kaj je to fotosinteza in ne bodo razumeli zakaj se nekaj dogaja in zakaj je 2+2 4.
Lahko smo srečni, da imamo možnost do izobraževanja. Da imamo možnost, da se učimo, družimo, da nekaj postanemo. Dobro pomislite in se še enkrat vprašajte; ali mi je med šolskim letom res tako hudo? Moj odgovor je enostaven: Ne! Okej, hodim v šolo, kjer moram biti tiho med poukom, delati zapiske in se doma učiti za test. Hkrati se vsak dan družim s svojimi prijatelji, malicam na toplem sončku na šolskem dvorišču, pijem kavico pred in po pouku v bližnji kavarni, hodim na ekskurzije, tečaje, tekme, se zabavam kadar so profesorji dobre volje in počnem še sto drugih stvari, ki med med poukom, med šolo in šolskim letom spravljajo v smeh, v dobro voljo. Počnem stvari, ki se jih ob koncu leta spominjam z nasmeškom na obrazu in si rečem: Hej, to bojo pa res dobri spomini!
Torej, nam je v šoli res tako težko?

Kakorkoli, s tem, ko se pouk začenja, se od nas poslavljajo še ene poletne počitnice, se od nas počasi poslavlja poletje. Končujejo se popoldnevi, ko smo se izmikali sončnim žarkom, zato, da smo lahko ponoči normalno spali - brez rdečega hrbta, čas je, da sončno kremo, ki mi tako noro dobro diši pospravim v omarico, kopalke bodo kaj kmalu zamenjale rute in šali, kratke oblekice pa tople jopice, ki komaj čakajo jesenske sprehode v naravi.
Poletje je bilo noro, najbrž najbolj noro do sedaj. Vsa nova poznanstva, vsi trenutki, ki sem jih doživela, bodo ustvarili še en nepozaben spomin ter tako zaznamovali poletje 2011!

Bye, bye summer*

Selitve narodov

Zopet smo spakirale najnujnejše in se za nekaj dni preselile h gostiteljici. Delale smo pozne zajtrke in kuhale kosila, ko se je temnilo, jedle večerje ob polnoči in brez slabe vesti zmazale dva litra sladoleda. Z malce adrenalina smo začinile četrtkov večer, ki se je kljub vsemu odlično iztekel in bo ena izmed prigod, ki se jih bom z veseljem spominjala. Kljub neprestani zabavi smo se učile tudi odgovornosti in tako poskrbele, da naša ladies night tradicija ne bo zamrla.
Škoda, ker najboljše stvari minejo tako hitro in kot bi mignil sem bila spet doma, kjer sem se prav tako pozno zbudila, le da mi tokrat ni bilo treba kuhati kosila.
Pred nami so še trije tedni ( ne bom rekla le, ker je to še veliko), ki nam ponujajo več kot 20 dni, da maksimalno izkoristimo poletje, poskrbimo za nekaj norih zabav, avantur, poletnih romanc in spominov, ki bodo ostali tudi, ko bo poletja že zdavnaj konec!

Pag mi je zlezel pod kožo

Še nikoli do sedaj nisem imela takšnega občutka. Še nikoli se nisem vrnila domov žalostna, ker sem spet doma. Majhno in udobno sobico je zamenjala moja dolgočasna, preveč pospravljena soba, potko do plaže so zamenjale naporne stopnice, zvok škržatov pa nadležen lajež sosedovih psov.
Nič več nimam slanega občutka na svoji koži, lasje nimajo prijetnega vonja po morju in namesto, da bi sedaj skupaj z družbo iskala ozvezdja in pila granito v Oazi, ležim v postelji in poslušam vse skladbe, ki so se na Pagu neštetokrat odvrtele.
Nič več ne bom spala do dvanajstih, hitela na plažo, da bi plavala do mivke in nazaj še pred kosilom, po kosilu pa brala debele knjige in igrala Wii in nato čakala, da bo ura osem, da se z ekipo spet odpravimo ven.
V enem tednu sem se na stare prijatelje navezala še dvakrat bolj, na nove pa bolj kot sem si mislila. Ne, nisem se še in še nekaj časa se ne bom sprijaznila z dejstvom, da sem zdaj doma in da zjutraj, ko se zbudim ne bo vonja po morju in nežnega zvoka valov, ki butajo ob obalo.

Dve mesni kroglici pod čolnom

Ko je sonce, pardon, veter premočen, se dve obupani mesni kroglici s knjigami in prigrizki zavlečeta pod čoln v upanju, da bo pihanje ponehalo in da bosta v udobju brali dalje. Ha! Upanje umre zadnje. Pod čolnom je še zmeraj pihalo kot noro in iz samega obupa sva pojedli celo šalčko m&m's bonbonov. V nekem trenutku je trop hudo mladoletnih dečkov poskakal čez zid, ki ločuje teraso apartmaja od pločnika in težil dokler mu ni ena od naju zabrusila naj že enkrat sp*zdi z dvorišča in da mir. V miru božjem sva brali naprej in se vsake toliko nasmejali smešnim stavkom in citatom iz knjige, jih prebrali naglas in v nekem trenutku sklenili, da je čas, da si narediva margerita tople sendviče za večerjo.
Dopust, ki ga preživljam v teh toplih krajih, kjer sredi julija hodimo skoraj v termo štumfih naokoli, je totalno okej, ker se pozno zbujamo, lenarimo, beremo, igramo Wii v kopalkah, zvečer pa v dobri družbi posedamo ob kozarčku ali dveh in preverjamo dnevne novice na facebooku.

Jaz se imam fajn in nimam potrebe po tem, da bi se že vrnila v naše kraje.

1.letnik

Joj, kot bi bilo včeraj se spominjam kako sem sanjala o srednji šoli, o gimnaziji, Brežiški gimnaziji.

Sedaj preživljam prve "srednješolske" počitnice. Prvi letnik je za mano, brez popravcev, z uspehom kot sem ga pričakovala. Kljub temu, da se mi zdi, da GIB ni točno to o čem sem sanjala, da mi vsi profesorji ravno niso pri srcu in da me kar nekaj predmetov niti malo ne zanima, je za mano nepozabno leto. Vsaka ocena-dobra ali slaba, vsak prepir, spanje med poukom, pisanje testov po neprespani noči, druženje s sošolci, spoznavanje pravih prijateljev in vsak drug trenutek, ki je kakorkoli zaznamoval to leto, je pripomogel k temu, da se bom prvega letnika z veseljem spominjala. Bil je začetek nečesa novega in če je bil začetek dober, naj bo nadaljevanje še boljše.

Preden pa se odpravim na morje, prilagam nekaj slik, ki so bile posnete v 1.letniku in so recimo, da za v javnost (kvaliteta je zelo slaba, ker so bile posnete s telefonom). Vse ostale naj ostanejo v osebnem arhivu ;)

5.10.2010 - ko ne prinesemo športne in nas profesorica prisili, da pobiramo smeti.

15.10.2010 - Ekskurzija z razredom

9.11.2010 - Zgodovinski datum. Dejansko sodelovanje pri športni in športna oprema!

10.11.2010 - To mamo ženske pač prirojeno; vidimo ogledalo in evo, fotoaparat prpravljen

16.11.2010 - Tak se sodeluje pr športni. Umaknemo se na stran, da ne oviramo tistih, ki želijo resnično sodelovati.

2.12.2010 - Ko se gre s kavice :)

10.12.2010 - Požarna vaja in Katkin rojstni dan

14.2.2011 - Valentinovo in Katjino darilce, ki je še zmeraj na akti ( prva stvar, ki ni odpadla po treh dnevih )

15.2.2011 - Ker je športna idealen čas za učenje

16.2.2011 - Ko profesorica na začetku ure reče naj rešimo in po koncu ure listi zgledajo takole.

2.3.2011 - Drsanje

To je samo nekaj utrinkov, ki so zaznamovali to šolsko leto.
Zdaj pa res, nor vikend in lep teden :)

I'm leaving

Po devetih letih se vračam na Pag. Tam bom en teden počitnikovala z Ivo, njenim bratcem in mamo. Tega tedna se zelo veselim. Ivo poznam že dobesedno celo življenje. Navajeni sva bili preživljat vsako minuto skupaj in ko sta se po koncu osnovne šole najini poti ločili je bil to za obe kar malo šok. Videli sva se zelo malo skozi celo leto in Ivo res pogrešam. Sedaj je napočilo še poletje, ki ga preživi v vikendu na Pagu in tako nisva skupaj nič. Zato se še toliko bolj veselim, da grem na morje ravno k njej, saj bova tako vsaj malo nadoknadili zamujene trenutke.
Dol se bom peljala z njeno mami in res že komaj čakam, da odrineva od tukaj proti Pagu. Nisem čisto prepričana ali odhajamo jutri ali v Soboto, a lahko vam zagotovim, da se bom naslednji vikend že vrnila na domača tla polna vtisov in spominov.
Poskusila se bom kar najbolj odklopiti od tehnologije. Mobitel bom imela le toliko, da se javim domov in odpišem na kakšen "nujni" sms. Računalnik gre sicer z mano, a bova na internetu le ob večerih- toliko, da preveriva sveže novičke.
Skratka, čas je, da zmečem še zadnje stvari v kovček, dodam kakšno knjigo, fotoaparat in se odpravim noremu tednu naproti.

Lep konec Julija vsem skupaj :)

Vse 4 od sebe

Ko pogledam datum zadnje objave se samo zamislim. 14 dni. Pa ne da ne bi hotela pisat, ali da ne bi mela ideje- daleč od tega! Ampak se mi enostavno ni dalo. Ko sem ležala na postelji z laptopom v naročju, je bilo edino kar se mi je dalo delati to, da sem prižgala film in uživala. Prevelik napor se mi je zdel, da bi morala premakniti roke in tipkati po tipkovnici.
No, kakorkoli. Zadnji teden sem popolnoma prelenarila. Začela sem dolgo spati, zajtrkovala sem ob enih ali dveh, ostanek dneva pa sem se v polžjem tempu premikala od sobe do kopalnice pa mimo hladilnika in nazaj. Naslednji teden bom takšno pozno vstajanje opustila, saj se mi zdi neumno, da zaradi tega izgubim pol dneva.
Prejšnji teden smo bili na Eurofestu kar sem že omenjala. Čeprav sem rekla, da bom objavila izčrpno poročilo sem se premislila, saj smo se dogovorili, da kar se v Izoli zgodi, tam tudi ostane. Bilo je super, zabavno, smešno, naporno, mokro in nepozabno. Ena odlična izkušnja več, ki je tudi ekipo še bolj povezala.
V prihodnjih dneh se morda bolj potrudim in objavim kakšen bolj zanimiv post.

Pa še to ;

DRAGA MAMI!
Ob tvojem rojstnem dnevu ti želim zares vse najboljše in najlepše, saj si kot najboljša mami to tudi zaslužiš.
Rada te imam:*

Zdaj pa zares!

Jutri se bo začelo tisto pravo poletje!
Ko bom preko gričev zagledala modro ogledalo, zavohala morski zrak, takrat se bo zame začelo 6 norih dni. Z ekipo ŽRK Brežice se odpravljamo na evropski festival rokometa oz. Eurofest. Zame bo to letos prvič, a ker sem stara znanka Izole in njenih obal sem že sedaj prepričana, da bo odlično. Načrtovanju Eurofesta smo posvetila vse ure zadnjih dni, zato si res želim, da bi bilo vse kot mora bit. Družba bo dobra, vreme najbrž tudi in to je pomoje vse kar potrebujem.
Veselim se tako lenarjenja na plaži, kot igranja rokometa na razgretem betonu - saj neveš kaj je bolje! :)
Moram reči, da še nikoli nisem imela toliko prtljage. Spakirala sem v največjo potovalko v hiši, zraven pa imam seveda še torbo za tekme. Kam bomo z vso prtljago še nevem, a upam, da se nadzorni zavedajo, da peljejo na morje 10 punc. Najbrž to dejstvo, da smo ženskega spola veliko pove, mar ne?

Tako, torbe so pripravljene, dobre volje je že na pretek, moja spominska kartica pa je pripravljena na najbolj nore spomine tega poletja.
Jaz se sedaj poslavljam, čez 6 dni pa se vrnem z dokaj izčrpnim poročilom in kupom slik.
Do takrat pa uživajte in izkoristite prav vsako minuto teh počitnic, saj bodo minile preden boste rekli keks.

ČAO! :)

Dis is dis!

Konc, konc, kooooooooonc!
Spričevalo, ki mi je mimogrede zelo všeč, imam v roki, popravcev ni in zame se je poletje sedaj uradno začelo.
To se je čakalo, to je to. Dnevi brez dela, z vsemi štirimi od sebe, s hektolitri hladne pijače in dobro družbo.


LEPE POČITNICE!

Čez ciljno črto

Skoraj sem tam. Skoraj na cilju. Za mano je precej naporno šolsko leto. Veliko izostankov zaradi nastopov in zaradi operacije mi je precej otežilo delo. Že tako nisem preveč vešča v rednem učenju, to pa je vse skupaj le še poslabšalo, tako da sem se sedaj, zadnje dni, ko so bili že skoraj vsi ostali prosti, mučila s knjigami in se borila za dobre ocene.
Kaj je bil moj cilj?

Že ob vstopu v gimnazijo sem sama sebi dala jasno vedeti, da je to nova šola. Težja, z drugačnimi profesorji in zahtevami. Pripravila sem se na vse ocene, od ena do pet. Že v tretjem tednu me je presenetila prva enka-pri matematiki kakopak-, ki me je najprej dobro zbila na tla, kasneje pa pripomogla k temu, da sem se pobrala in se trdno odločena borila za boljšo zaključno oceno. V tem šolskem letu sem imela mnogo vzponov in padcev, veliko težkih, slabih dni, še več takšnih, ko me je noro razganjalo in je bil pouk zadnja stvar kateri sem želela slediti.
Delo, učenje, dolge neprespane noči in prezgodnje budilke so se splačale. Dosegla sem svoj cilj. Moj cilj je bil, da dosežem dovolj visoko povprečje, da bom lahko obdržala Zoisovo štipendijo. Če je ne bi imela, bi bil moj cilj najbrž nižji in se sedaj na koncu ne bi pol toliko trudila kot sem se.
Nočem, da zveni samovšečno, vzvišeno ali kakorkoli drugače, a vendar sem ponosna nase. To, da sem dosegla cilj je dokaz, da sem med letom vendarle nekaj delala in da sem bila kljub vsemu dovolj vztrajna, da sem prišla do konca.

Samo še nekaj dni me loči do konca. Prvi letnik bom zaključila z ekskurzijo v Gardaland, tridnevnim plavalnim tečajem in še nekaj dnevi v šoli. Kot bi rekla keks bo naslednji petek tu in s spričevalom v roki si bom popolnoma mirna spila pijačko, dve, tri.

Finiširanje

Ura je 0:51 in jaz trenutno ležim v postelji, z računalnikom na trebuhu. Učim se likovno umetnost in zgodovino ter hkrati razmišljam o tem, kako žal mi je, da nisem čez leto malce več časa posvetila učenju. Saj vem, lahko sem zdaj glasna, drugo leto pa bo spet isto. A hkrati se zavedam, da imam ogromno rezerve in da bi z malce sprotnega dela zdaj že skoraj svobodno dihala, tako pa me v dveh tednih čaka še približno 8-10 ocen. Dobro je to, da sem zaradi stave ( in tudi zaradi sebe) 2.maja zapustila facebook, kar mi je prineslo veliko več časa, ki ga tako izrabljam za učenje, športanje, pospravljanje in za reči, ki jih prej nisem počela, ker sem cele dneve rolala gor in dol po facebooku ter čakala nove objave.
Komaj čakam, da mineta ta dva tedna in bom končno spet imela več časa zase, za blog, za prijatelje, za kakšno dobro knjigo. Zelo se veselim poletja, počitnic in dnevov, ki jih bom preživela v dobri družbi, na bazenu, ob morju ali pa kar na domačem dvorišču, z ogromnim kozarcem hladne cedevite in noro dobrim ljubezenskim romanom.
Zaenkrat o tem še sanjarim, zato se bom spravila dalje učit, da bom čez slabih 14 dni lahko realizirala svoje sanje.

Vsem maturantom želim veliko sreče na vseh ustnih in pisnih delih mature, ki so jim še ostali!

P.s.: Ob učenju likovne umetnosti oz.umetnoste zgodovine se mi je za trenutek zazdelo, da bi me stvar utegnila zanimati.. Ah, najbrž je bila le "žuta minuta."

Ferrara 2011

Kaj nej rečem, bilo je noro. Razpeti med nočnim in športnim življenjem smo preživeli vikend v Italiji. S kadetsko in člansko ekipo smo namreč imeli turnir. Niti minute nisem obžalovala, da sem se pridružila Žrk Brežice, saj so punce (kot tudi trenerji in ostali team) res odlična družba.
Italijani so se izkazali kot odlični gostitelji in še boljši kuharji- testenin imam za cel teden dovolj, saj sem se jih v Italiji do sitega najedla vsak dan dvakrat. Za nas so dobro poskrbeli tudi v soboto zvečer, ko so organizirali skupni večer za vse ekipe, ki smo tekmovale na turnirju. Znoreli smo se tako na pesem Simply the best kot na prave italijanske ritme in seveda makareno.
Kot se za žensko ekipo spodobi smo si v soboto dopoldne privoščile tudi šoping, saj smo imele to srečo, da je bil center od hotela oddaljen le 5 min hoje. Kaj bi hotela boljšega! :)
Rezultati so bili dobri, vsaj meni se tako zdi, seveda pa nikoli nismo tako dobri,da ne bi mogli biti še boljši. Če ne drugega, je naša članska ekipa zagotovo imela najglasnejšo podporo, kar dokazuje tudi moj glas, ki je ostal nekje na Italijanskih tribunah.

Z veseljem bi vam priložila še kakšne slike, vendar jih trenutno še nimam. Sem pa prepričana, da jih bo možno videt na facebooku pri Lani ali Marijanu. :)
Lep začetek tedna vsem skupaj!

7 things about Elena!

Kar nekaj časa sem razmišljala kaj naj napišem, katerih 7 stvari/ljudi/predmetov/dejavnosti naj uvrstim na svoj seznam. Po premisleku sem se odločila za naslednjih 7 :

1. Muffini

Obožujem jih. Rada jih jem, še raje pa jih pečem in okrašujem. Tist občutek, ko čakaš, da bo pečica zapiskala, da je peke konec in ko se po vsej hiši širi vonj po sveže pečenih muffinih.. neprecenljivo.

2. Charlieissocoollike

Ste si že kdaj ogledali kakšen njegov video na youtubu? Meni so nori :) Zmeraj me nasmeji, spravi v dobro voljo, povrh vsega pa je še zelo simpatičen.

Pet najboljših:

The wall of stuff

Baby food

Ballon animals

My American accent

Bungee jump

3. Cosmopolitan

Znan tudi kot ženska biblija. Odkar sem v gimnaziji si brez Cosma ne predstavljam več meseca. Zmeraj ga kupim. Obožujem članke, reportaže in nasvete, ki jih cosmo urednice tako dobro zapišejo, da se mi zdi kot bi sedela s prijateljico na kavi in čvekala o najnovejših tračih.4. Glasba
Glasba je jezik sveta, je jezik, ki ga razumemo vsi. Glasba pomirja, združuje, glasba me spravi v dobro voljo. Glasba me spremlja na vsakem koraku- v glasbeni šoli, doma, v šoli, na sprehodu, pač zmeraj. Je nekaj najlepšega kar je človek odkril.
5.Kava
Mmm, ta grenko-sladka razvada, ki je kmalu po začetku srednje šole prerasla v navado in skoraj odvisnost. Dober dan se obvezno začne s skodelico dobre kave (z mlekom) in pogovorom s prijateljico.

6. Šport

Je obvezen del mojega vsakdana, pa naj bo to trening, tek, "švicanje" v domačem fitnessu ali sprehod z Jonasom. Najboljše se počutim po treningu, ko vem, da sem naredila nekaj zase, za svoje telo. Šport me sprošča in brez njega si definitivno ne predstavljam več svojega življenja.

Prilagam link s posnetkom petih res dobrih rokometnih golov: http://www.youtube.com/watch?v=s1CgA1LgR-I

7. Moji najdražji

Družina in prijatelji, tisti, ki mi zmeraj stojijo ob strani, me p

odpirajo, me sprejemajo takšno kot sem. Tisti, ko so zame vedno tu. Če imam podporo družine in prijateljev se mi nič več ne zdi nemogoče.

P.s.: Všeč so mi takšne objave zato pozivam vse tiste, ki imate preveč časa, da tudi vi ustvarite takšno objavo. It's fun! :)

Na izi !

Vedno znova se spominjam kako sem bila jezna, ko so mi v osnovni šoli srednješolci govorilo, da nam je lepo in lahko. Nikoli jim nisem verjela, mislila sem, da se imajo za nekaj več. Zdaj pa bi lahko sama enako pravila vsem, ki so še v Osnovni šoli. Ni jim težko, čeprav se zdaj mogoče tako zdi. Ko prideš v srednjo šolo je vse drugače. Marsikaj pri meni se je spremenilo, marsikaj se še bo, predvsem pa opažam, da znam, odkar sem v gimnaziji, veliko bolj ceniti vikende. Zdaj mi vikend dejansko predstavlja dva dneva, ko se lahko pozno zbudim in grem zgodaj spat - ja, zgodaj ! V osnovni šoli pa sem komaj čakala vikend, da sem bedela do treh zjutraj. Čeprav me čaka gora knjig in zapiskov, je vikend čas, ki ga lahko v miru preživim sama s sabo, s svojimi najdražjimi. Obožujem one-night-sleepoverje in dolge, prelenarjene popoldneve. Tudi ta vikend bo eden takšnih, delovno-sproščujočih, saj si bom spet privoščila krajši dopust pri Katji.

Pa še nekaj spominov z oktoberskega sleepoverja pri meni :)

Ko se ena vrata zaprejo

Spominjam se kot bi bilo včeraj, ko sem prvič stopila na tatami. Bela kimona, bel pas in moj zmeden obraz. Nekaj časa sem trenirala z mlajšimi, se pridružila starejšim in tam spoznala Tamaro, ki je postala moja partnerka pri duo sistemu. Najina tekmovalna pot se je kaj hitro začela in začeli sva nizat prve rezultate. Trenirale smo z veseljem, z voljo, čeprav smo bile mnogokrat prepuščene same sebi. Ju-jitsu me je naučil mnogo tega. Vsak trening je bil drugačen, na vsakem smo morale vedno znova dokazati, da zmoremo in hočemo. Nikoli ne bom pozabila, ko smo imele pred tekmo vsak dan treninge. Takrat je um zmagal nad telesom, saj sva bile fizično že čisto izčrpane, a se nisva dale. S solzami v očeh in bolečinami v mišicah sva se prebijale skozi napade in dokazale trenerjema, da se ne dava kar tako. Koliko treningov, priprav, treme in padcev je bilo. Koliko smeha, solz, bolečin v mišicah. Nič naju ni ustavilo. Niti poškodba mojega prsta in mesec kasneje še poškodba ključnice. Niti slaba volja, šola, glavoboli- nič! Vse dokler nisva stali na pragu Slovenske reprezentance in se je ena izmed naju poškodovala. Najprej se je zdelo, da je poškodba le majhna, a za prvo operacijo je prišla druga in kmalu sva se morali sprijazniti z novico, da je najine tekmovalne poti konec.
Zdaj le še nemo opazujem kimono z znakom Slovenske reprezentance, ki leži zložena na dnu omare in čaka, da jo nekega dne spet oblečem, zavežem pas in stopim na tatami.
Kdaj? Nevem.

Berlin 2011

V okviru OIV smo se dijaki gimnazije Brežice lahko odločili za obisk Berlina.

Tako se nas je nekaj več kot 50, v petek ob 18:00, zbralo pred gimnazijo. Proti Berlinu smo se odpravili z dvemi avtobusi, sproti pobrali še osnovnošolce iz Črnomlja in začeli 15 ur dolgo potovanje.
Do Avstrije smo prišli skozi predor pod Karavankami, nato pa pod nadaljevali mimo Salzburga, Münchna vse do obrobja Berlina, kjer smo zajtrkovali v McDonaldsu.

1.dan :
Po zajtrku smo po nadaljevali do Postdama. Tam smo si ogledali dvorec Sans Souci, kar naj bi v prevodu pomenilo nekaj brezskrbnega. Ogromni dvorec, s čudovitim in velikim parkom, je bil počitniška rezidenca, ki ga je dal zgraditi pruski kralj Friderik Veliki. Med sprehodom po parku smo si ogledali tudi paviljon, ki je bil zgrajen in okrašen v kitajskem stilu, kar je bilo tisti čas moderno.
Pot smo nadaljevali do Berlina. Dobili smo nekaj prostih minut na Aleksanderplatzu, ki je bil nekdaj najelitnejši del vzhodnega Berlina. Seveda smo si privoščili kosilo v McDonaldsu (mimogrede, v Berlinu jih najdete na skoraj vsakem koraku) in zapravili veliko (preveč) drobiža na avtomatu iz katerega je možno potegniti igračko. Od 20€, ki smo jih zmetali notri ( kar pomeni denarja za 20 igračk), smo uspeli dobiti eno samo. Po dobrem kosilu, smo si ogledali spomenik holokavstu. Spomenik je nekaj posebnega že zaradi tega, ker se razprostira na kar nekaj kvadratnih metrih in je postavljen v obliki različni velikih kvadrov. Kvadri skupaj tvorijo nekakšen labirint v katerem se kaj hitro tudi izgubiš. S tem poskušajo predstaviti zmedenost židov v tistem času.
Nato smo se sprehodili do Brandenburških vrat. Konjska vprega, ki stoji na vrhu vrat, je bila v času, ko so se nemci "širili", obrnjena navzven, danes pa je obrnjena proti trgu. Pred leti je bil trg za Brandenburškimi vrati prazen, danes pa tam stojita dve ambasadi, hotel, trgovine in restavracije. Sprehod po mestu smo nadaljevali mimo mogočnega nemškega parlamenta, potem pa do avtobusa in proti drugem delu mesta.
Tam smo si ogledali notranjost zanimive cerkve, ki je malce nenavadne oblike. Meni osebno je bila zelo všeč, še posebej glasba, ki jo je nek moški igral v živo-na orgle seveda. Nato smo dobili precej prostega časa, ki smo ga zopet izkoristili za malico in seveda šoping, saj smo dobili prosti čas v nakupovalni ulici in ogromnem nakupovalnem centru. S podzemno železnico smo se odpravili še proti Sony centru in veliki železniški postaji, nato pa smo se, prav tako s podzemno železnico, odpeljali proti hotelu. Kljub napornemu dnevu smo imeli še vedno dovolj energije, da smo imeli private room party in tako kar nekajkrat privabili profesorje pred naša vrata. Dan oz. noč se je končala v zgodnjih jutranjih urah.

2. dan :
Zjutraj smo se s težkimi glavami in pol lažjimi kovčki spravili na avtobus in se odpeljali do ostankov Berlinskega zidu. Zuna je pihal zelo, zelo mrzel veter, zato sem nahitro poslikala nekaj najboljših grafitov in se spravila nazaj na avtobus. Odpeljali smo se do muzeja pri Checkpoint Charliju, kjer je dobro in nazorno prikazana zgodovina Berlinskega zidu. Spet smo imeli čas za kosilo in seveda smo si ga privoščili v meku. Prav tako smo si privoščili kavo in frappuchino v Starbucksu, ki nam je definitivno polepšal dan!
Iz avtobusa smo si ogledali nekaj cerkva in drug stavb ter se ustavili v muzeju Pergamont, ki je eden najboljših in najbolj obiskanih muzejev v Berlinu. V njem je predstavljena predvsem zgodovina Antične Grčije. Dober muzej, ni kaj.
Po ogledu muzeja pa smo se odpravili proti Tropical Islands parku, ki smo ga vsi že težko pričakovali. Tam smo uživali v kopalkah, na 28°C, medtem ko so ostali greli premražene noske na -5°C zunaj. Uživali smo na peščeni plaži, se potapljali v bazenih s pisanimi lučkami, se sprehajali skozi tropski deževni gozd in na koncu omagali v belih šotorih.
Naslednje dopoldne nas je čakal samo še ogled Dresdna, ki je bil popolnoma požgan med drugo svetovno vojno (bilo je tako hladno, da sem po mestu hodila zavita v dekco), nato pa dolga in naporna pot proti domu.








Berlin je mesto, vredno ogleda, še posebej za tiste, ki jih zanima zgodovina, saj je Berlin bogat z le-to. S splošno organizacijo in tečnim šoferjem nisem najbolj zadovoljna, sem pa vesela, da je najboljša družba poskrbela, da bo Berlin za vedno ostal v mojem spominu.


Viele GrüSe,
deine Elena :)
p.s.: neznam ostrega s-ja nardit! :(

V znamenju rdečega

14.2 je vsem dobro znan, dan zaljubljenih. Facebook je že cel dan poln objav o valentinovem. Nekateri ga preživljajo v družbi boljših polovic, drugi se tolažijo/tolažimo s tem, da je valentinovo lahko čisto v redu tudi, če si samski. Pa je res. Meni je današnji dan eden ljubših v zadnjem času, saj sem se po treh tednih vrnila v šolo. Ves dan sem bila nasmejana in dobre volje.
Valentinovo spada v koš tistih praznikov, ki smo jih prevzeli od Američanov. Kako izgleda dan zaljubljenih pri njih ne vem, je pa najbrž precej podoben našemu - nabito polne cvetličarne, vsepovsod rdeči srčki in vrtnice pa pralineji v obliki srčkov and so on.
Saj ne rečem, prav lepo je opazovati srečno zaljubljene parčke, a vseeno se mi zdi, da je vse skupaj pretiravanje. Za zaljubljence bi moral biti vsak dan valentinovo, tisti, ki jih imamo radi pa bi morali vsak dan to slišati. Najdražje bi morali presenetiti z drobnimi pozornostmi ali objemi kar tako, sredi dneva, ne pa da za to potrebujemo praznik.
Vsak si zasluži, da je ljubljen in da se mu to tudi pokaže.
Moj dan v znamenju rdečega je bil odličen, preživet v družbi najdražjih in nimam se kaj pritoževati !


Tale prva je darilo od mojga očija danes :)




P.s. : Moja bolniška se je končno iztekla in mislim, da sem bila danes edina, ki je bila noro dobre volje samo zato, ker je spet v šoli.

Lep teden vam želim !