Ko se ena vrata zaprejo

Spominjam se kot bi bilo včeraj, ko sem prvič stopila na tatami. Bela kimona, bel pas in moj zmeden obraz. Nekaj časa sem trenirala z mlajšimi, se pridružila starejšim in tam spoznala Tamaro, ki je postala moja partnerka pri duo sistemu. Najina tekmovalna pot se je kaj hitro začela in začeli sva nizat prve rezultate. Trenirale smo z veseljem, z voljo, čeprav smo bile mnogokrat prepuščene same sebi. Ju-jitsu me je naučil mnogo tega. Vsak trening je bil drugačen, na vsakem smo morale vedno znova dokazati, da zmoremo in hočemo. Nikoli ne bom pozabila, ko smo imele pred tekmo vsak dan treninge. Takrat je um zmagal nad telesom, saj sva bile fizično že čisto izčrpane, a se nisva dale. S solzami v očeh in bolečinami v mišicah sva se prebijale skozi napade in dokazale trenerjema, da se ne dava kar tako. Koliko treningov, priprav, treme in padcev je bilo. Koliko smeha, solz, bolečin v mišicah. Nič naju ni ustavilo. Niti poškodba mojega prsta in mesec kasneje še poškodba ključnice. Niti slaba volja, šola, glavoboli- nič! Vse dokler nisva stali na pragu Slovenske reprezentance in se je ena izmed naju poškodovala. Najprej se je zdelo, da je poškodba le majhna, a za prvo operacijo je prišla druga in kmalu sva se morali sprijazniti z novico, da je najine tekmovalne poti konec.
Zdaj le še nemo opazujem kimono z znakom Slovenske reprezentance, ki leži zložena na dnu omare in čaka, da jo nekega dne spet oblečem, zavežem pas in stopim na tatami.
Kdaj? Nevem.