1 down, 3 to go!

Spomnim se zadnje avgustovske noči, lani, preden sem postala fazanka. Komaj sem zaspala in zjutraj sem bila pokonci kot bi mignil. Pred šolo še nisem dobro stopila iz avta, že sem imela na licu F in takrat sem postala prava srednješolka. Od tretjega tedna naprej po nenapisanem pravilu nisem bila več fazanka, saj je pri matematiki v redovalnico romal kol. Po taprvem "šusu" sem se pobrala in uspešno zaključila prvi letnik, kar pomeni, da sem letos zadovoljno opazovala prestrašene fazane, ki so se po Brežicah sprehajali s f-ji po obrazu in rokah in tako razkazovali, da so sedaj tudi oni srednješolci.

1. september 2010

Kaj pričakujem od drugega letnika? Vsekakor več discipline - ne samo kar se tiče učenja, tudi v razredu. Pri vsakem od predmetov pričakujem pri ustnem ali pisnem ocenjevanju kakšno oceno višje, zato ker sedaj že dobro poznam sistem spraševanja in sestavljanja testov in nimam več izgovorov. Resnično računam tudi na to, da bomo letos dejansko imele nekaj od telovadbe, glede na to, da imamo novo telovadnico, veliko opreme in s tem odlične pogoje za športne aktivnosti. V nasprotnem primeru jaz ne mislim nosit športne opreme, ker se mi zdi brezveze. Letos se bom pri jezikih prijavila na vse možne bralne značke, da konec leta ne bom imela težav z zaključevanjem navzgor in pri zgodovini se bom letos potrudila narediti nekaj zapiskov - če bom dobre volje.
Cilji še niso jasno zastavljeni, vendar jih bom zastavila v prihodnjih dneh ter se močno potrudila, da jih tudi dosežem.


Adios!

1.letnik

Joj, kot bi bilo včeraj se spominjam kako sem sanjala o srednji šoli, o gimnaziji, Brežiški gimnaziji.

Sedaj preživljam prve "srednješolske" počitnice. Prvi letnik je za mano, brez popravcev, z uspehom kot sem ga pričakovala. Kljub temu, da se mi zdi, da GIB ni točno to o čem sem sanjala, da mi vsi profesorji ravno niso pri srcu in da me kar nekaj predmetov niti malo ne zanima, je za mano nepozabno leto. Vsaka ocena-dobra ali slaba, vsak prepir, spanje med poukom, pisanje testov po neprespani noči, druženje s sošolci, spoznavanje pravih prijateljev in vsak drug trenutek, ki je kakorkoli zaznamoval to leto, je pripomogel k temu, da se bom prvega letnika z veseljem spominjala. Bil je začetek nečesa novega in če je bil začetek dober, naj bo nadaljevanje še boljše.

Preden pa se odpravim na morje, prilagam nekaj slik, ki so bile posnete v 1.letniku in so recimo, da za v javnost (kvaliteta je zelo slaba, ker so bile posnete s telefonom). Vse ostale naj ostanejo v osebnem arhivu ;)

5.10.2010 - ko ne prinesemo športne in nas profesorica prisili, da pobiramo smeti.

15.10.2010 - Ekskurzija z razredom

9.11.2010 - Zgodovinski datum. Dejansko sodelovanje pri športni in športna oprema!

10.11.2010 - To mamo ženske pač prirojeno; vidimo ogledalo in evo, fotoaparat prpravljen

16.11.2010 - Tak se sodeluje pr športni. Umaknemo se na stran, da ne oviramo tistih, ki želijo resnično sodelovati.

2.12.2010 - Ko se gre s kavice :)

10.12.2010 - Požarna vaja in Katkin rojstni dan

14.2.2011 - Valentinovo in Katjino darilce, ki je še zmeraj na akti ( prva stvar, ki ni odpadla po treh dnevih )

15.2.2011 - Ker je športna idealen čas za učenje

16.2.2011 - Ko profesorica na začetku ure reče naj rešimo in po koncu ure listi zgledajo takole.

2.3.2011 - Drsanje

To je samo nekaj utrinkov, ki so zaznamovali to šolsko leto.
Zdaj pa res, nor vikend in lep teden :)

Dis is dis!

Konc, konc, kooooooooonc!
Spričevalo, ki mi je mimogrede zelo všeč, imam v roki, popravcev ni in zame se je poletje sedaj uradno začelo.
To se je čakalo, to je to. Dnevi brez dela, z vsemi štirimi od sebe, s hektolitri hladne pijače in dobro družbo.


LEPE POČITNICE!

Čez ciljno črto

Skoraj sem tam. Skoraj na cilju. Za mano je precej naporno šolsko leto. Veliko izostankov zaradi nastopov in zaradi operacije mi je precej otežilo delo. Že tako nisem preveč vešča v rednem učenju, to pa je vse skupaj le še poslabšalo, tako da sem se sedaj, zadnje dni, ko so bili že skoraj vsi ostali prosti, mučila s knjigami in se borila za dobre ocene.
Kaj je bil moj cilj?

Že ob vstopu v gimnazijo sem sama sebi dala jasno vedeti, da je to nova šola. Težja, z drugačnimi profesorji in zahtevami. Pripravila sem se na vse ocene, od ena do pet. Že v tretjem tednu me je presenetila prva enka-pri matematiki kakopak-, ki me je najprej dobro zbila na tla, kasneje pa pripomogla k temu, da sem se pobrala in se trdno odločena borila za boljšo zaključno oceno. V tem šolskem letu sem imela mnogo vzponov in padcev, veliko težkih, slabih dni, še več takšnih, ko me je noro razganjalo in je bil pouk zadnja stvar kateri sem želela slediti.
Delo, učenje, dolge neprespane noči in prezgodnje budilke so se splačale. Dosegla sem svoj cilj. Moj cilj je bil, da dosežem dovolj visoko povprečje, da bom lahko obdržala Zoisovo štipendijo. Če je ne bi imela, bi bil moj cilj najbrž nižji in se sedaj na koncu ne bi pol toliko trudila kot sem se.
Nočem, da zveni samovšečno, vzvišeno ali kakorkoli drugače, a vendar sem ponosna nase. To, da sem dosegla cilj je dokaz, da sem med letom vendarle nekaj delala in da sem bila kljub vsemu dovolj vztrajna, da sem prišla do konca.

Samo še nekaj dni me loči do konca. Prvi letnik bom zaključila z ekskurzijo v Gardaland, tridnevnim plavalnim tečajem in še nekaj dnevi v šoli. Kot bi rekla keks bo naslednji petek tu in s spričevalom v roki si bom popolnoma mirna spila pijačko, dve, tri.

Finiširanje

Ura je 0:51 in jaz trenutno ležim v postelji, z računalnikom na trebuhu. Učim se likovno umetnost in zgodovino ter hkrati razmišljam o tem, kako žal mi je, da nisem čez leto malce več časa posvetila učenju. Saj vem, lahko sem zdaj glasna, drugo leto pa bo spet isto. A hkrati se zavedam, da imam ogromno rezerve in da bi z malce sprotnega dela zdaj že skoraj svobodno dihala, tako pa me v dveh tednih čaka še približno 8-10 ocen. Dobro je to, da sem zaradi stave ( in tudi zaradi sebe) 2.maja zapustila facebook, kar mi je prineslo veliko več časa, ki ga tako izrabljam za učenje, športanje, pospravljanje in za reči, ki jih prej nisem počela, ker sem cele dneve rolala gor in dol po facebooku ter čakala nove objave.
Komaj čakam, da mineta ta dva tedna in bom končno spet imela več časa zase, za blog, za prijatelje, za kakšno dobro knjigo. Zelo se veselim poletja, počitnic in dnevov, ki jih bom preživela v dobri družbi, na bazenu, ob morju ali pa kar na domačem dvorišču, z ogromnim kozarcem hladne cedevite in noro dobrim ljubezenskim romanom.
Zaenkrat o tem še sanjarim, zato se bom spravila dalje učit, da bom čez slabih 14 dni lahko realizirala svoje sanje.

Vsem maturantom želim veliko sreče na vseh ustnih in pisnih delih mature, ki so jim še ostali!

P.s.: Ob učenju likovne umetnosti oz.umetnoste zgodovine se mi je za trenutek zazdelo, da bi me stvar utegnila zanimati.. Ah, najbrž je bila le "žuta minuta."

Lasje do stropa, dim iz ušes

Šola, trening, vaje, druge vaje, pa učenje pozno v noč in spet šola, pa vaje in vaje pa trening in tako dalje. Po takem tempu ponavadi pridem do točke, ko imam vsega dovolj, ko bi se zdrla še na mravljo, če bi mi slučajno prelezla pot. Ko ob vsem tem na internetu naletim še na članek z naslovom JE JAKA VIŽINTIN NOVI PETER VODE? pa znorim!
On ni in nikoli ne bo Peter Vode. On je naraven, brez kile laka na laseh, z izjemnim glasom in ganljivo življenjsko zgodbo. Je fant, ki je kljub spodrsljaju na lanskih talentih in težki izgubi šel naprej, vztrajal, se boril in uspel. Zdaj je v finalu trenutno največjega šova v Sloveniji in komaj čakam, da slišim kaj nam bo pripravil za tist veliki večer 19. junija.

Maj je. Definitivno še bolj naporen kot sem si samo predstavljala. V šoli moram pridobit še 13 ocen, jutri imamo eno tekmovanje, za vikend turnir in naslednjo nedeljo še drugo tekmovanje. Pritisk je velik in bojim se, da ga prvič res ne bom zdržala. Kakorkoli, ne bom tarnala! Vztrajala bom naprej, pa čeprav z učenjem do jutranjih ur- dosegla bom cilj, ki sem si ga zastavila pa naj stane kar hoče!
Jutri bom (zaenkrat) tudi zadnjič nastopala z dekliškim pevskim zborom Zvezda. Zakaj? Imam nekaj -osebnih- razlogov. Morda se še kdaj vrnem, kaj pa vem.

Do naslednjega tedna se zagotovo ne bom nič javljala, zato vam želim dober zaključek tedna, uspešno učenje in čim bolj sproščujoč vikend.
Adios!

Poznate tisti občutek, ko rešujete nalogo iz fizike že skoraj eno uro, ste tik pred tem, da obupate in pustite vse skupaj, potem pa poskusite še enkrat in nalogo rešite?
Zdaj ga tudi jaz! Odličen je.

Alineje

• Danes je petek, najbrž je to že vsem jasno. Pred nami je vikend, za katerega pravzaprav nimam občutka, da bo vikend, saj bo precej zapolnjen z vsem skupaj.
• Jutri nas čaka koncert z godbo. Mislim, da se ga veselim, saj bom končno lahko preizkusila tudi svoje nove petke! :)
  
• V nedeljo nas čaka tekma v Logatcu ( Logatec neprestano mešam z Zagorjem, čeprav eno z drugim nima blage veze) in še na poti gor in nazaj ne bom spustila knjige iz rok- ja, očitno sem končno dojela, da bi bilo dobro, da se primem dela in uštimam ocene.
• Današnji trening je bil prijetno naporen. Še takih!

Obsedena sem s takšnimi slikami. Ure in ure bi jih lahko gledala.

Čus!

Všeč mi je

Všeč mi je tisti blažen občutek, ko prostovoljno pospravim sobo. Ko je spet vse na svojem mestu, ko imam občutek, da lažje diham. Komaj čakam junij, konec pouka, ko bom sobo tudi prebelila in to sama- ja, sama !
Všeč mi je skica, ki sem jo naredila sama in sicer za svoj bodoči tatu. Kdaj bo, nevem. Enkrat zagotovo, če ne prej, pa pri 18ih, ko mi nihče več nič ne more.
Všeč mi je dejstvo, da dobim nove sms-e čez natanko 18 dni, ker mi jih že rahlo primankuje.
Uf, in všeč mi je šolska nogometna liga, ker lahko vsak glavni odmor sedim ob igrišču, se grejem na sončku in uživam ob pogledu na dobre r.. fante! ;)

Ne sekiram se, če so moje objave brez pomena. Všeč so mi random objave, ki nimajo ne glave, ne repa, ampak so!

Na izi !

Vedno znova se spominjam kako sem bila jezna, ko so mi v osnovni šoli srednješolci govorilo, da nam je lepo in lahko. Nikoli jim nisem verjela, mislila sem, da se imajo za nekaj več. Zdaj pa bi lahko sama enako pravila vsem, ki so še v Osnovni šoli. Ni jim težko, čeprav se zdaj mogoče tako zdi. Ko prideš v srednjo šolo je vse drugače. Marsikaj pri meni se je spremenilo, marsikaj se še bo, predvsem pa opažam, da znam, odkar sem v gimnaziji, veliko bolj ceniti vikende. Zdaj mi vikend dejansko predstavlja dva dneva, ko se lahko pozno zbudim in grem zgodaj spat - ja, zgodaj ! V osnovni šoli pa sem komaj čakala vikend, da sem bedela do treh zjutraj. Čeprav me čaka gora knjig in zapiskov, je vikend čas, ki ga lahko v miru preživim sama s sabo, s svojimi najdražjimi. Obožujem one-night-sleepoverje in dolge, prelenarjene popoldneve. Tudi ta vikend bo eden takšnih, delovno-sproščujočih, saj si bom spet privoščila krajši dopust pri Katji.

Pa še nekaj spominov z oktoberskega sleepoverja pri meni :)

Berlin 2011

V okviru OIV smo se dijaki gimnazije Brežice lahko odločili za obisk Berlina.

Tako se nas je nekaj več kot 50, v petek ob 18:00, zbralo pred gimnazijo. Proti Berlinu smo se odpravili z dvemi avtobusi, sproti pobrali še osnovnošolce iz Črnomlja in začeli 15 ur dolgo potovanje.
Do Avstrije smo prišli skozi predor pod Karavankami, nato pa pod nadaljevali mimo Salzburga, Münchna vse do obrobja Berlina, kjer smo zajtrkovali v McDonaldsu.

1.dan :
Po zajtrku smo po nadaljevali do Postdama. Tam smo si ogledali dvorec Sans Souci, kar naj bi v prevodu pomenilo nekaj brezskrbnega. Ogromni dvorec, s čudovitim in velikim parkom, je bil počitniška rezidenca, ki ga je dal zgraditi pruski kralj Friderik Veliki. Med sprehodom po parku smo si ogledali tudi paviljon, ki je bil zgrajen in okrašen v kitajskem stilu, kar je bilo tisti čas moderno.
Pot smo nadaljevali do Berlina. Dobili smo nekaj prostih minut na Aleksanderplatzu, ki je bil nekdaj najelitnejši del vzhodnega Berlina. Seveda smo si privoščili kosilo v McDonaldsu (mimogrede, v Berlinu jih najdete na skoraj vsakem koraku) in zapravili veliko (preveč) drobiža na avtomatu iz katerega je možno potegniti igračko. Od 20€, ki smo jih zmetali notri ( kar pomeni denarja za 20 igračk), smo uspeli dobiti eno samo. Po dobrem kosilu, smo si ogledali spomenik holokavstu. Spomenik je nekaj posebnega že zaradi tega, ker se razprostira na kar nekaj kvadratnih metrih in je postavljen v obliki različni velikih kvadrov. Kvadri skupaj tvorijo nekakšen labirint v katerem se kaj hitro tudi izgubiš. S tem poskušajo predstaviti zmedenost židov v tistem času.
Nato smo se sprehodili do Brandenburških vrat. Konjska vprega, ki stoji na vrhu vrat, je bila v času, ko so se nemci "širili", obrnjena navzven, danes pa je obrnjena proti trgu. Pred leti je bil trg za Brandenburškimi vrati prazen, danes pa tam stojita dve ambasadi, hotel, trgovine in restavracije. Sprehod po mestu smo nadaljevali mimo mogočnega nemškega parlamenta, potem pa do avtobusa in proti drugem delu mesta.
Tam smo si ogledali notranjost zanimive cerkve, ki je malce nenavadne oblike. Meni osebno je bila zelo všeč, še posebej glasba, ki jo je nek moški igral v živo-na orgle seveda. Nato smo dobili precej prostega časa, ki smo ga zopet izkoristili za malico in seveda šoping, saj smo dobili prosti čas v nakupovalni ulici in ogromnem nakupovalnem centru. S podzemno železnico smo se odpravili še proti Sony centru in veliki železniški postaji, nato pa smo se, prav tako s podzemno železnico, odpeljali proti hotelu. Kljub napornemu dnevu smo imeli še vedno dovolj energije, da smo imeli private room party in tako kar nekajkrat privabili profesorje pred naša vrata. Dan oz. noč se je končala v zgodnjih jutranjih urah.

2. dan :
Zjutraj smo se s težkimi glavami in pol lažjimi kovčki spravili na avtobus in se odpeljali do ostankov Berlinskega zidu. Zuna je pihal zelo, zelo mrzel veter, zato sem nahitro poslikala nekaj najboljših grafitov in se spravila nazaj na avtobus. Odpeljali smo se do muzeja pri Checkpoint Charliju, kjer je dobro in nazorno prikazana zgodovina Berlinskega zidu. Spet smo imeli čas za kosilo in seveda smo si ga privoščili v meku. Prav tako smo si privoščili kavo in frappuchino v Starbucksu, ki nam je definitivno polepšal dan!
Iz avtobusa smo si ogledali nekaj cerkva in drug stavb ter se ustavili v muzeju Pergamont, ki je eden najboljših in najbolj obiskanih muzejev v Berlinu. V njem je predstavljena predvsem zgodovina Antične Grčije. Dober muzej, ni kaj.
Po ogledu muzeja pa smo se odpravili proti Tropical Islands parku, ki smo ga vsi že težko pričakovali. Tam smo uživali v kopalkah, na 28°C, medtem ko so ostali greli premražene noske na -5°C zunaj. Uživali smo na peščeni plaži, se potapljali v bazenih s pisanimi lučkami, se sprehajali skozi tropski deževni gozd in na koncu omagali v belih šotorih.
Naslednje dopoldne nas je čakal samo še ogled Dresdna, ki je bil popolnoma požgan med drugo svetovno vojno (bilo je tako hladno, da sem po mestu hodila zavita v dekco), nato pa dolga in naporna pot proti domu.








Berlin je mesto, vredno ogleda, še posebej za tiste, ki jih zanima zgodovina, saj je Berlin bogat z le-to. S splošno organizacijo in tečnim šoferjem nisem najbolj zadovoljna, sem pa vesela, da je najboljša družba poskrbela, da bo Berlin za vedno ostal v mojem spominu.


Viele GrüSe,
deine Elena :)
p.s.: neznam ostrega s-ja nardit! :(

Počasi se daleč pride

Ko sem videla datum zadnje objave sem se zgrozila. Zdi se kot bi blog spet zanemarjala, a včasih enostavno ni časa, niti idej, da bi lahko kaj napisala.
Skratka, bliža se konec prvega polletja in s tem konec prve polovice prvega letnika. Na gimnazijo sem se zdaj že kar privadila, le učenje mi še zmeraj ne diši. Ugotovila sem, da so imeli prav, ko so nam v osnovni šoli govorili kako lepo in lahko nam je. Takrat sem bila jezna na vse srednješolce, ki so vztrajno ponavljali, da nam je res lepo. Imeli so prav. Daleč od tega, da gimnazija nebi bila vredu.. Kot šola mi je všeč, ljudje so normalni (so izjeme) in s sošolci se odlično razumem, a snovi je mnogo več kot prej, profesorji zahtevajo veliko, hkrati pa jim je vseeno, če med uro spiš ali pa slediš. Kakorkoli, drugo kot, da veselo poprimem za zvezke in knjige mi pač ne preostane. Če so vsi preživeli bom tudi jaz.
Novembra sem se vrnila tudi na parket, če smo natančni, na rokometno igrišče. Rokomet je eden izmed športov, ki so mi pri srcu in je tudi prvi ekipni šport, ki sem se ga lotila. Priznati moram, da mi je mnogo bolj všeč od vseh drugih. Neprecenljiv občutek je, ko vidiš kako ekipa deluje kot eno, ko so vsi za enega in eden za vse. Vsi se borimo skupaj, skupaj zmagujemo, padamo in se pobiramo. Soigralke so več kot odlična dekleta-prijazne, nasmejane in odlične rokometašice. Kadar sem na treningu, odklopim vse ostalo in preprosto uživam-tako v šprintih, kot v igranju.

Kaj točno sem pravzaprav hotela povedati s to objavo nevem. Sem se pa vsaj malo razpisala.

Želim vam čim mirnejši petek in nor vikend! :)

10, 9, 8, 7..

Še nekaj dni nas loči do konca leta 2010. Spet se bomo zbrali po domovih, na ulicah in odštevali zadnje sekunde tega. Vsi si najbrž želimo, da bi zadnje minute starega leta preživeli v družbi najdražjih-nekaterim bo to uspelo, drugim pač ne.
Če na hitro pomislim, je bilo leto 2010 po eni strani zelo zanimivo, po drugi strani pa niti ne tako. Čudi me že to, da mi poletne počitnice niso ostale v posebnem spominu. Ne da niso bile dobre, a niso bile med najboljšimi.
Mnogo dogodkov je zaznamovalo to leto. Tako tistih, ki se jih spominjam z nasmeškom, kot tudi takšnih, ki imajo grenak priokus. Vrjamem pa, da mi je dala vsaka nova izkušnja, pa naj je bila dobra ali slaba, nauk in nov zagon za naprej.
Ničesar ne obžalujem, čeprav bi morda morala, ker menim, da se vse zgodi z razlogom. Čeprav je včasih ta razlog težko razumeti ali pa ga sploh ne najdemo.
Leto 2010 mi je prineslo tudi nekaj novih poznanstev, ki jih v prihodnje ne želim izgubiti, prav tako pa sem z nekaterimi prijatelji stkala še močnejše vezi kot so bile prej.

V leto 2011 bom zakorakala s polno mero optimizma in volje, ki mi bo pomagala pri uresničitvi zadanih ciljev. Novoletnih zaobljub nisem pisala, ker sama vem, da nebodo nikoli vse izpolnjene. Cilje si raje zastavim sproti in nato vložim čim več truda in energije, da jih dosežem. Vsak trenutek in vsako priložnost, ki se mi bo ponudila bom dobro in čim bolje izkoristila ter živela vsak dan posebej. Čim manj se bom sekirala za stvari, ki tega niso vredno in naredila čim več za to, da mi bo leto 2011 ostalo v kar se da lepem spominu!

Vam, dragi bralci, pa želim obilo sreče, zdravja in pozitivne energije v prihajajočem letu. Srečno!

Pa še top 5 iz preteklega leta :

Room makeover

Gimnazija. Zdi se mi kot neka prelomnica v odraščanju. Medtem, ko odraščamo spreminjamo tudi svoja mnenja glede določenih stvari, svoj pogled na svet. Svojo sobo v kateri sem trenutno imam od kar sem bila majhna, okoli 11 let. V njej odraščam. V tej sobi sem šla skozi mnoga obdobja. Od obdobja dojenčkov, barbik, pa vse do obdobja, ko je bilo na moji postelji več prostora za plišaste igrače kot zame. Vedno sem imela rada, da je soba polna, pisana, da so na vseh policah okvirčki, medvedki in en kup drugih neuporabnih stvari.
Vse skupaj sem že prerasla in zdi se mi, da je čas, da svojo sobo spremenim, preuredim, ji preprosto dam novo podobo. Bolj odraslo oziroma bolj najstniško. Sobo bom spreminjala postopoma, ko bom imela čas. Morda kakšno spremembo objavim tudi na blogu-saj veste, before and after fotografije :) Zdi se mi, da bi znalo biti zabavno.

Veselite se, jutri je petek! :)

Frr, gimnazija!

Tako. Prva dva meseca srednje šole sta za mano. Lahko bi rekla, da sem se že skoraj vklopila v ritem gimnazije. Sprva je bilo res težko, saj je bilo vse tako novo. Večja šola, en kup novih profesorjev in obrazov, ki hitijo proti tebi, da ti na obraz narišejo F. Gimnazija se od osnovne šole razlikuje še bolj kot se pričakovala. Tukaj se profesorji manj obremenjujejo s tem, če slediš pouku, delaš zapiske ali če morda spiš. Če si tiho, te pustijo pri miru. V osnovni šoli pa so nam težili, če nismo zapisali vsakega stavka, ki so nam ga narekovali. Saj nevem, če je to dobro ali slabo, toda meni je všeč. Še posebej pri zgodovini, kjer imam do sedaj v zvezku napisan le naslov in datum kontrolne naloge. Včasih se zdi gimnazija tako "lagana" a kaj kmalu naletiš na oviro (beri: test, ustna ocena), ki še zdaleč ni tako preprosta kot se morda zdi na prvi pogled.
Saj vem, da po dveh mesecih na gimnaziji težko "pametujem" o njej, a vendar sem že uspela spoznati nekaj pozitivnih in negativnih lastnosti naše preljube šole z veliko preozkimi wc-ji.
Z razredom sem zelo zadovoljna. Seveda, kot v vsakem, tudi v našem razredu obstajajo xyz primerki, kot jim pravimo, torej tisti, ki se držijo bolj za sebe in se namesto z druženjem ukvarjajo z reševanjem miselnih nalog. No saj, kapo dol, da se to, da nekomu delati med odmorom, namesto, da bi šel ven na hodnik.
Naj namenim še nekaj besed glavnemu odmoru. Nevem, kako je bilo prej, ko je bila topla malica in res doooug odmor, a meni se zdaj ne zdi slabo. Sicer se nebi branila kakšnega toplega obroka, ki sem ga bila navajena tudi v osnovni šoli, a se da preživeti. Pol ure je ravno prav, da si priskbrimo malico, morda "spokamo kokice" v mikrovalovni, nato pa se utaborimo na stopnišču in opazujemo ljudi, ki hodijo mimo. Zdi se mi, da vsak dan srečam nekoga novega in občutek imam, da nebom nikoli videla, poznala vseh, ki obiskujejo gimnazijo. Kako čudno. Prej sem vedela za prav vsakega, od male šola pa vse do osmega oz. devetega razreda. :)

Če povzamem; gimnazija kot šola mi je všeč, prav tako se mi zdijo prijetni in prijazni ljudje v njej-vsaj večina. Nekateri profesorji zahtevajo ogromno, spet drugi delujejo kot, da jim je vseeno, če smo sploh pri pouku. Vzponov in padcev bo še veliko, konec koncev sem šele na začetku, a vrjamem, da jih bom skupaj z ostalimi pripadniki 1.D uspešno premagala. :)

Pa še spomin na prvi september. Frrrr! :)



Lep dan.