Ko sem videla datum zadnje objave sem se zgrozila. Zdi se kot bi blog spet zanemarjala, a včasih enostavno ni časa, niti idej, da bi lahko kaj napisala.
Skratka, bliža se konec prvega polletja in s tem konec prve polovice prvega letnika. Na gimnazijo sem se zdaj že kar privadila, le učenje mi še zmeraj ne diši. Ugotovila sem, da so imeli prav, ko so nam v osnovni šoli govorili kako lepo in lahko nam je. Takrat sem bila jezna na vse srednješolce, ki so vztrajno ponavljali, da nam je res lepo. Imeli so prav. Daleč od tega, da gimnazija nebi bila vredu.. Kot šola mi je všeč, ljudje so normalni (so izjeme) in s sošolci se odlično razumem, a snovi je mnogo več kot prej, profesorji zahtevajo veliko, hkrati pa jim je vseeno, če med uro spiš ali pa slediš. Kakorkoli, drugo kot, da veselo poprimem za zvezke in knjige mi pač ne preostane. Če so vsi preživeli bom tudi jaz.
Novembra sem se vrnila tudi na parket, če smo natančni, na rokometno igrišče. Rokomet je eden izmed športov, ki so mi pri srcu in je tudi prvi ekipni šport, ki sem se ga lotila. Priznati moram, da mi je mnogo bolj všeč od vseh drugih. Neprecenljiv občutek je, ko vidiš kako ekipa deluje kot eno, ko so vsi za enega in eden za vse. Vsi se borimo skupaj, skupaj zmagujemo, padamo in se pobiramo. Soigralke so več kot odlična dekleta-prijazne, nasmejane in odlične rokometašice. Kadar sem na treningu, odklopim vse ostalo in preprosto uživam-tako v šprintih, kot v igranju.
Kaj točno sem pravzaprav hotela povedati s to objavo nevem. Sem se pa vsaj malo razpisala.
Želim vam čim mirnejši petek in nor vikend! :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar