Sreča, sreči, srečo

Ljudje smo lahko nesrečni, lahko smo srečni. Osrečujejo nas različne stvari. Majhne pozornosti, ogromna darila ali lepe geste. Odvisno od človeka, odvisno od situacije.
Danes, ko sem med pitjem čaja sedela na kuhinjskem pultu sem se vprašala kaj osrečuje mene in ugotovila, da me včasih osrečijo smešne, morda nenavadne in drobne stvari. Toda osrečijo me pa!
In kdaj sem srečna?
Kadar doma pohvalijo moje muffine, po katerih diši ceeeela hiša.
Kadar ugotovim, da sem dovolj velika, da sama dosežem škatlo s piškoti na tretji polici v kuhinji.
Kadar lahko sedim na kuhinjskem pultu, medtem ko zajtrkujem.
Kadar dobim sporočilo od osebe, ki jo zares pogrešam.
Kadar se zbudim sredi noči in ugotovim, da lahko še nekaj ur mirno spim.
Kadar brskam po blogih in tumblrjih z najboljšimi slikami hrane in sladic in se kljub skušnjavi lahko uprem temu, da spraznim cel hladilnik, nato pa še omarico nad pultom.
Kadar se cela družina zbere na kupu - takrat sem najsrečnejša!

1.letnik

Joj, kot bi bilo včeraj se spominjam kako sem sanjala o srednji šoli, o gimnaziji, Brežiški gimnaziji.

Sedaj preživljam prve "srednješolske" počitnice. Prvi letnik je za mano, brez popravcev, z uspehom kot sem ga pričakovala. Kljub temu, da se mi zdi, da GIB ni točno to o čem sem sanjala, da mi vsi profesorji ravno niso pri srcu in da me kar nekaj predmetov niti malo ne zanima, je za mano nepozabno leto. Vsaka ocena-dobra ali slaba, vsak prepir, spanje med poukom, pisanje testov po neprespani noči, druženje s sošolci, spoznavanje pravih prijateljev in vsak drug trenutek, ki je kakorkoli zaznamoval to leto, je pripomogel k temu, da se bom prvega letnika z veseljem spominjala. Bil je začetek nečesa novega in če je bil začetek dober, naj bo nadaljevanje še boljše.

Preden pa se odpravim na morje, prilagam nekaj slik, ki so bile posnete v 1.letniku in so recimo, da za v javnost (kvaliteta je zelo slaba, ker so bile posnete s telefonom). Vse ostale naj ostanejo v osebnem arhivu ;)

5.10.2010 - ko ne prinesemo športne in nas profesorica prisili, da pobiramo smeti.

15.10.2010 - Ekskurzija z razredom

9.11.2010 - Zgodovinski datum. Dejansko sodelovanje pri športni in športna oprema!

10.11.2010 - To mamo ženske pač prirojeno; vidimo ogledalo in evo, fotoaparat prpravljen

16.11.2010 - Tak se sodeluje pr športni. Umaknemo se na stran, da ne oviramo tistih, ki želijo resnično sodelovati.

2.12.2010 - Ko se gre s kavice :)

10.12.2010 - Požarna vaja in Katkin rojstni dan

14.2.2011 - Valentinovo in Katjino darilce, ki je še zmeraj na akti ( prva stvar, ki ni odpadla po treh dnevih )

15.2.2011 - Ker je športna idealen čas za učenje

16.2.2011 - Ko profesorica na začetku ure reče naj rešimo in po koncu ure listi zgledajo takole.

2.3.2011 - Drsanje

To je samo nekaj utrinkov, ki so zaznamovali to šolsko leto.
Zdaj pa res, nor vikend in lep teden :)

Finiširanje

Ura je 0:51 in jaz trenutno ležim v postelji, z računalnikom na trebuhu. Učim se likovno umetnost in zgodovino ter hkrati razmišljam o tem, kako žal mi je, da nisem čez leto malce več časa posvetila učenju. Saj vem, lahko sem zdaj glasna, drugo leto pa bo spet isto. A hkrati se zavedam, da imam ogromno rezerve in da bi z malce sprotnega dela zdaj že skoraj svobodno dihala, tako pa me v dveh tednih čaka še približno 8-10 ocen. Dobro je to, da sem zaradi stave ( in tudi zaradi sebe) 2.maja zapustila facebook, kar mi je prineslo veliko več časa, ki ga tako izrabljam za učenje, športanje, pospravljanje in za reči, ki jih prej nisem počela, ker sem cele dneve rolala gor in dol po facebooku ter čakala nove objave.
Komaj čakam, da mineta ta dva tedna in bom končno spet imela več časa zase, za blog, za prijatelje, za kakšno dobro knjigo. Zelo se veselim poletja, počitnic in dnevov, ki jih bom preživela v dobri družbi, na bazenu, ob morju ali pa kar na domačem dvorišču, z ogromnim kozarcem hladne cedevite in noro dobrim ljubezenskim romanom.
Zaenkrat o tem še sanjarim, zato se bom spravila dalje učit, da bom čez slabih 14 dni lahko realizirala svoje sanje.

Vsem maturantom želim veliko sreče na vseh ustnih in pisnih delih mature, ki so jim še ostali!

P.s.: Ob učenju likovne umetnosti oz.umetnoste zgodovine se mi je za trenutek zazdelo, da bi me stvar utegnila zanimati.. Ah, najbrž je bila le "žuta minuta."

10 stvari, ki MORAJO biti v moji omari

Inspiracijo sem zopet dobila na Elinem blogu in ker je danes praznik dela, kar pomeni, da ne delam nič, je najbrž pravi čas, da vseeno nekaj naredim in vam predstavim deset ( ali kakšno manj) stvari, ki enostavno morajo biti v moji omari ( ali predalniku ).

#1 - Šali/rute
Prav pridejo v vseh letnih časih. Pozimi nas grejejo, spomladi nam služijo kot modni dodatek, poleti pa "grejejo" naša ramena, ko na pomolu opazujemo sončni zahod.

#2 - Tally Weijl majčke
Obožujem jih. Vsakič, ko šopingiram si privoščim kakšno novo barvo. Všeč so mi, ker jih lahko kombiniram na športne hlače, kratke hlače, kavbojke ali krilo.

#3 - Petke
Seveda! Takšne, ki jih lahko obujem za nastop ali žur - udobne in ravno prav visoke.

#4 - Baggy trenirka
Ne takšna v kateri bi peljala Jonasa na sprehod, niti ne takšna v kateri bi šla na trening, ampak lepa in udobna. Takšna kot mora bit.

#5 - Kavbojke
Le kaj bi brez kavbojk?! Kombiniram jih lahko na vse možne načine in zato spadajo med stvari, ki ne smejo nikoli zmanjkati v omari.

#6 - Mala črna oblekica
Tu ni kaj dodat. To enostavno mora bit.

#7 - Likalnik za lase
To najbrž ne spada sem ne? Pa vseeno. K dobremu outfitu spada tudi dobra frizura. Tako!

#8 - All stars
Nisem še naletela na oblačilo h kateremu ne bi mogla obuti allstark. Kadar oblečem kavbojke in usnjeno jakno pa tako ali tako sploh ne razmišljam o čem drugem.

#9 - Srajčka
Takšna, ki jo oblečem za nastop ali takšna, ki mi služi namesto jakne. Telirana ali široka. Srajčka naj bo!

#10 - Torba, torbica
Velike in majhne, vse se najdejo v moji omari. Torbica je skoraj obvezen del vsakega outfita in sama se redko odpravim iz hiše brez nje.


P.s. Slik ni, ker je danes praznik dela in sem še bolj lena kot ponavadi in se mi pač ne da.

SEOS!

Rainy day

Počitnice so, cele dneve sem doma, pa še zmeraj ne najdem časa za blog. Smešno. Ali pa tudi ne. Nisem imela idej, ne inspiracije. Lahko bi objavljala slike, pa se mi zdi nesmiselno. Lahko bi nakladala o tem kako sem prelenarila dan in o tem kako sem delala vaje za matematiko, pa se mi zdi dolgočasno. Pa vendar, ne želim se vrniti nazaj v tiste čase, ko sem blog pustila samevati tudi več tednov, s tem izgubila bralce in preveč misli zadržala v sebi. Hvaležna sem tistim, ki se vsakodnevno vračajo na blog, čeprav se tam ne pojavi nova objava. Zato se mi zdi fer, da se potrudim in natipkam nekaj besed, zato, da bralci ne bodo razočarani in da jaz ne bom zgrožena nad datumom zadnje objave naslednjič, ko se bom oglasila na blogu.
Tumblr. Zadnje čase je postal precej popularen in seveda sem morala zadevo preizkusiti tudi sama. Obsedenost je. Še večja kot mobitel, še večja kot facebook. Obsedenost, ki pomirja, ki pomaga pregnati dolgčas. Nekateri citati so tako resnični, da se kar sama sebi nasmejem, ko ga preberem, saj vem da velja tudi zame. Nekatere slike so tako lepe, da me kar zmrazi ob misli, da bi isto doživela sama. Tumblr je kul!

Začetek počitnic je bil več kot odličen in sproščujoč. Večeri preživeti z družbo so me spomnili na poletje, ko smo brezskrbno postavali po vasi do poznih večernih ur. Zaradi vremena sem že drugi dan prisiljena pustiti rolarje v kotu in se znajti drugače, tako da se bom danes odpravila na dež in sicer tečt. Rada tečem po dežju, ne moti me. Rada tečem kadar so prazniki saj so vsi ljudje po domovih in imam ceste samo za sebe.
V prihodnjih dneh upam na še kaj sonca, da s prijatelji naredimo še kakšen krog, preden se začne preljubi Maj, daleč najbolj napet mesec v šoli.


Pozdrav!

7 things about Elena!

Kar nekaj časa sem razmišljala kaj naj napišem, katerih 7 stvari/ljudi/predmetov/dejavnosti naj uvrstim na svoj seznam. Po premisleku sem se odločila za naslednjih 7 :

1. Muffini

Obožujem jih. Rada jih jem, še raje pa jih pečem in okrašujem. Tist občutek, ko čakaš, da bo pečica zapiskala, da je peke konec in ko se po vsej hiši širi vonj po sveže pečenih muffinih.. neprecenljivo.

2. Charlieissocoollike

Ste si že kdaj ogledali kakšen njegov video na youtubu? Meni so nori :) Zmeraj me nasmeji, spravi v dobro voljo, povrh vsega pa je še zelo simpatičen.

Pet najboljših:

The wall of stuff

Baby food

Ballon animals

My American accent

Bungee jump

3. Cosmopolitan

Znan tudi kot ženska biblija. Odkar sem v gimnaziji si brez Cosma ne predstavljam več meseca. Zmeraj ga kupim. Obožujem članke, reportaže in nasvete, ki jih cosmo urednice tako dobro zapišejo, da se mi zdi kot bi sedela s prijateljico na kavi in čvekala o najnovejših tračih.4. Glasba
Glasba je jezik sveta, je jezik, ki ga razumemo vsi. Glasba pomirja, združuje, glasba me spravi v dobro voljo. Glasba me spremlja na vsakem koraku- v glasbeni šoli, doma, v šoli, na sprehodu, pač zmeraj. Je nekaj najlepšega kar je človek odkril.
5.Kava
Mmm, ta grenko-sladka razvada, ki je kmalu po začetku srednje šole prerasla v navado in skoraj odvisnost. Dober dan se obvezno začne s skodelico dobre kave (z mlekom) in pogovorom s prijateljico.

6. Šport

Je obvezen del mojega vsakdana, pa naj bo to trening, tek, "švicanje" v domačem fitnessu ali sprehod z Jonasom. Najboljše se počutim po treningu, ko vem, da sem naredila nekaj zase, za svoje telo. Šport me sprošča in brez njega si definitivno ne predstavljam več svojega življenja.

Prilagam link s posnetkom petih res dobrih rokometnih golov: http://www.youtube.com/watch?v=s1CgA1LgR-I

7. Moji najdražji

Družina in prijatelji, tisti, ki mi zmeraj stojijo ob strani, me p

odpirajo, me sprejemajo takšno kot sem. Tisti, ko so zame vedno tu. Če imam podporo družine in prijateljev se mi nič več ne zdi nemogoče.

P.s.: Všeč so mi takšne objave zato pozivam vse tiste, ki imate preveč časa, da tudi vi ustvarite takšno objavo. It's fun! :)

Take me as I am or watch me as I go !

Nekaj dejstev o meni, ki bi jih želela deliti z vami, ker sem dobre volje in ker se morem naučit 130 strani dolgočasne snovi do jutri.

• Budilko zmeraj nastavim eno uro preden se morem resnično vstati, da me predrami in nato še ob uri, ko naj bi se spravila iz postelje- obe vestno prespim.
• Kadar se učim sta na seznamu predvajanja obvezno Gibonni in Enrique Iglesias.
• Nikoli ne odidem od doma brez čigumija.
• Odkar sem prišla iz bolnišnice pijem samo Dano s hruško.
• Obožujem citat, ki pravi, da je sestrstvo najbolj tekmovalen odnos v družini, ampak ko sestri odrasteta, postane najbolj trden odnos kadarkoli.
• Pri zgodovini nimam enega samega stavka zapiskov.
• Obožujem Ljubljano, kavice ob ljubljanici in pohajkovanje po tromostovju v jutranjem soncu.
• Všeč mi je, ko imam stare-razvlečene-trenirke-in-romantične-komedije-za-zjokat mood.
• En dan v mesecu in mam neustavljivo potrebo po hrani- pojem vse kar vidim in zavoham.
• Ko ljubim, ljubim z dušo, s telesom, s srcem- brezmejno!

Na izi !

Vedno znova se spominjam kako sem bila jezna, ko so mi v osnovni šoli srednješolci govorilo, da nam je lepo in lahko. Nikoli jim nisem verjela, mislila sem, da se imajo za nekaj več. Zdaj pa bi lahko sama enako pravila vsem, ki so še v Osnovni šoli. Ni jim težko, čeprav se zdaj mogoče tako zdi. Ko prideš v srednjo šolo je vse drugače. Marsikaj pri meni se je spremenilo, marsikaj se še bo, predvsem pa opažam, da znam, odkar sem v gimnaziji, veliko bolj ceniti vikende. Zdaj mi vikend dejansko predstavlja dva dneva, ko se lahko pozno zbudim in grem zgodaj spat - ja, zgodaj ! V osnovni šoli pa sem komaj čakala vikend, da sem bedela do treh zjutraj. Čeprav me čaka gora knjig in zapiskov, je vikend čas, ki ga lahko v miru preživim sama s sabo, s svojimi najdražjimi. Obožujem one-night-sleepoverje in dolge, prelenarjene popoldneve. Tudi ta vikend bo eden takšnih, delovno-sproščujočih, saj si bom spet privoščila krajši dopust pri Katji.

Pa še nekaj spominov z oktoberskega sleepoverja pri meni :)

Ko se ena vrata zaprejo

Spominjam se kot bi bilo včeraj, ko sem prvič stopila na tatami. Bela kimona, bel pas in moj zmeden obraz. Nekaj časa sem trenirala z mlajšimi, se pridružila starejšim in tam spoznala Tamaro, ki je postala moja partnerka pri duo sistemu. Najina tekmovalna pot se je kaj hitro začela in začeli sva nizat prve rezultate. Trenirale smo z veseljem, z voljo, čeprav smo bile mnogokrat prepuščene same sebi. Ju-jitsu me je naučil mnogo tega. Vsak trening je bil drugačen, na vsakem smo morale vedno znova dokazati, da zmoremo in hočemo. Nikoli ne bom pozabila, ko smo imele pred tekmo vsak dan treninge. Takrat je um zmagal nad telesom, saj sva bile fizično že čisto izčrpane, a se nisva dale. S solzami v očeh in bolečinami v mišicah sva se prebijale skozi napade in dokazale trenerjema, da se ne dava kar tako. Koliko treningov, priprav, treme in padcev je bilo. Koliko smeha, solz, bolečin v mišicah. Nič naju ni ustavilo. Niti poškodba mojega prsta in mesec kasneje še poškodba ključnice. Niti slaba volja, šola, glavoboli- nič! Vse dokler nisva stali na pragu Slovenske reprezentance in se je ena izmed naju poškodovala. Najprej se je zdelo, da je poškodba le majhna, a za prvo operacijo je prišla druga in kmalu sva se morali sprijazniti z novico, da je najine tekmovalne poti konec.
Zdaj le še nemo opazujem kimono z znakom Slovenske reprezentance, ki leži zložena na dnu omare in čaka, da jo nekega dne spet oblečem, zavežem pas in stopim na tatami.
Kdaj? Nevem.

Berlin 2011

V okviru OIV smo se dijaki gimnazije Brežice lahko odločili za obisk Berlina.

Tako se nas je nekaj več kot 50, v petek ob 18:00, zbralo pred gimnazijo. Proti Berlinu smo se odpravili z dvemi avtobusi, sproti pobrali še osnovnošolce iz Črnomlja in začeli 15 ur dolgo potovanje.
Do Avstrije smo prišli skozi predor pod Karavankami, nato pa pod nadaljevali mimo Salzburga, Münchna vse do obrobja Berlina, kjer smo zajtrkovali v McDonaldsu.

1.dan :
Po zajtrku smo po nadaljevali do Postdama. Tam smo si ogledali dvorec Sans Souci, kar naj bi v prevodu pomenilo nekaj brezskrbnega. Ogromni dvorec, s čudovitim in velikim parkom, je bil počitniška rezidenca, ki ga je dal zgraditi pruski kralj Friderik Veliki. Med sprehodom po parku smo si ogledali tudi paviljon, ki je bil zgrajen in okrašen v kitajskem stilu, kar je bilo tisti čas moderno.
Pot smo nadaljevali do Berlina. Dobili smo nekaj prostih minut na Aleksanderplatzu, ki je bil nekdaj najelitnejši del vzhodnega Berlina. Seveda smo si privoščili kosilo v McDonaldsu (mimogrede, v Berlinu jih najdete na skoraj vsakem koraku) in zapravili veliko (preveč) drobiža na avtomatu iz katerega je možno potegniti igračko. Od 20€, ki smo jih zmetali notri ( kar pomeni denarja za 20 igračk), smo uspeli dobiti eno samo. Po dobrem kosilu, smo si ogledali spomenik holokavstu. Spomenik je nekaj posebnega že zaradi tega, ker se razprostira na kar nekaj kvadratnih metrih in je postavljen v obliki različni velikih kvadrov. Kvadri skupaj tvorijo nekakšen labirint v katerem se kaj hitro tudi izgubiš. S tem poskušajo predstaviti zmedenost židov v tistem času.
Nato smo se sprehodili do Brandenburških vrat. Konjska vprega, ki stoji na vrhu vrat, je bila v času, ko so se nemci "širili", obrnjena navzven, danes pa je obrnjena proti trgu. Pred leti je bil trg za Brandenburškimi vrati prazen, danes pa tam stojita dve ambasadi, hotel, trgovine in restavracije. Sprehod po mestu smo nadaljevali mimo mogočnega nemškega parlamenta, potem pa do avtobusa in proti drugem delu mesta.
Tam smo si ogledali notranjost zanimive cerkve, ki je malce nenavadne oblike. Meni osebno je bila zelo všeč, še posebej glasba, ki jo je nek moški igral v živo-na orgle seveda. Nato smo dobili precej prostega časa, ki smo ga zopet izkoristili za malico in seveda šoping, saj smo dobili prosti čas v nakupovalni ulici in ogromnem nakupovalnem centru. S podzemno železnico smo se odpravili še proti Sony centru in veliki železniški postaji, nato pa smo se, prav tako s podzemno železnico, odpeljali proti hotelu. Kljub napornemu dnevu smo imeli še vedno dovolj energije, da smo imeli private room party in tako kar nekajkrat privabili profesorje pred naša vrata. Dan oz. noč se je končala v zgodnjih jutranjih urah.

2. dan :
Zjutraj smo se s težkimi glavami in pol lažjimi kovčki spravili na avtobus in se odpeljali do ostankov Berlinskega zidu. Zuna je pihal zelo, zelo mrzel veter, zato sem nahitro poslikala nekaj najboljših grafitov in se spravila nazaj na avtobus. Odpeljali smo se do muzeja pri Checkpoint Charliju, kjer je dobro in nazorno prikazana zgodovina Berlinskega zidu. Spet smo imeli čas za kosilo in seveda smo si ga privoščili v meku. Prav tako smo si privoščili kavo in frappuchino v Starbucksu, ki nam je definitivno polepšal dan!
Iz avtobusa smo si ogledali nekaj cerkva in drug stavb ter se ustavili v muzeju Pergamont, ki je eden najboljših in najbolj obiskanih muzejev v Berlinu. V njem je predstavljena predvsem zgodovina Antične Grčije. Dober muzej, ni kaj.
Po ogledu muzeja pa smo se odpravili proti Tropical Islands parku, ki smo ga vsi že težko pričakovali. Tam smo uživali v kopalkah, na 28°C, medtem ko so ostali greli premražene noske na -5°C zunaj. Uživali smo na peščeni plaži, se potapljali v bazenih s pisanimi lučkami, se sprehajali skozi tropski deževni gozd in na koncu omagali v belih šotorih.
Naslednje dopoldne nas je čakal samo še ogled Dresdna, ki je bil popolnoma požgan med drugo svetovno vojno (bilo je tako hladno, da sem po mestu hodila zavita v dekco), nato pa dolga in naporna pot proti domu.








Berlin je mesto, vredno ogleda, še posebej za tiste, ki jih zanima zgodovina, saj je Berlin bogat z le-to. S splošno organizacijo in tečnim šoferjem nisem najbolj zadovoljna, sem pa vesela, da je najboljša družba poskrbela, da bo Berlin za vedno ostal v mojem spominu.


Viele GrüSe,
deine Elena :)
p.s.: neznam ostrega s-ja nardit! :(

V znamenju rdečega

14.2 je vsem dobro znan, dan zaljubljenih. Facebook je že cel dan poln objav o valentinovem. Nekateri ga preživljajo v družbi boljših polovic, drugi se tolažijo/tolažimo s tem, da je valentinovo lahko čisto v redu tudi, če si samski. Pa je res. Meni je današnji dan eden ljubših v zadnjem času, saj sem se po treh tednih vrnila v šolo. Ves dan sem bila nasmejana in dobre volje.
Valentinovo spada v koš tistih praznikov, ki smo jih prevzeli od Američanov. Kako izgleda dan zaljubljenih pri njih ne vem, je pa najbrž precej podoben našemu - nabito polne cvetličarne, vsepovsod rdeči srčki in vrtnice pa pralineji v obliki srčkov and so on.
Saj ne rečem, prav lepo je opazovati srečno zaljubljene parčke, a vseeno se mi zdi, da je vse skupaj pretiravanje. Za zaljubljence bi moral biti vsak dan valentinovo, tisti, ki jih imamo radi pa bi morali vsak dan to slišati. Najdražje bi morali presenetiti z drobnimi pozornostmi ali objemi kar tako, sredi dneva, ne pa da za to potrebujemo praznik.
Vsak si zasluži, da je ljubljen in da se mu to tudi pokaže.
Moj dan v znamenju rdečega je bil odličen, preživet v družbi najdražjih in nimam se kaj pritoževati !


Tale prva je darilo od mojga očija danes :)




P.s. : Moja bolniška se je končno iztekla in mislim, da sem bila danes edina, ki je bila noro dobre volje samo zato, ker je spet v šoli.

Lep teden vam želim !

Carpe diem!

Video, ki ga prilagam spodaj me je navdihnil, da spravim skupaj nekaj besed o tem, kako se ljudje veliko preveč pritožujemo in jamramo ter se sploh ne zavedamo kaj imamo. Ko sem si ogledala video so se mi naenkrat zdeli vsi moji problemi majhni. To, da nimam pospravljene sobe, da imam alergije na cvetni prah, da imam boge 4 luknjice zaradi operacije, to ni nič proti temu kaj je doletelo tega človeka. Kljub temu, da ga je življenje prikrajšalo za to, da bi vedel kako je imeti dve roki in dve nogi, živi in ima voljo do življenja. Iz vsake stvari zna potegniti najboljše. Niti šport, niti delo, nič ni ovira za njega. Mi pa vedno znova najdemo izgovore za skoraj vsako stvar, vsako opravilo. Srečni smo lahko, da imamo kar imamo. Da se lahko brez težav gibljemo, da lahko delamo, kuhamo, hodimo, se ukvajamo s športom in včasih nam je vse to takšna muka.
Skrajni čas je, da nehamo jokat in tarnat in začnemo končno cenit kar imamo. Cenit življenje, cenit to kar nam je dano! Vsak zase je unikat, vsak zase mora uživati in ceniti to kar ima. Družina in prijatelji smo zato, da vsakemu omogočimo, da dela to kar si želi, to kar potrebuje, da lahko živi svoje življenje.

Ogled videa obvezen!
http://www.wimp.com/watchingthis/ <-- KLIK!