Poletje, se vidiva naslednje leto

Seveda. Zadnji dnevi počitnic, facebook zidi pa se že polnijo z objavami v katerih se ljudje na veliko pritožujejo, da bo spet šola in kako bo hudo in oh in sploh. Pa se kdaj vprašamo kako srečni smo lahko, ker hodimo v šolo? Kako srečni smo lahko, da imamo streho nad glavo, da so tu profesorji, ki so pripravljeni, da nas naučijo nekaj novega, da imamo hrano in vodo in prijatelje s katerimi obiskujemo pouk?! Pomislite na tiste, ki tega nimajo. Na otroke v daljnih, odmaknjenih deželah, ki ne bodo nikoli vedeli kaj je to fotosinteza in ne bodo razumeli zakaj se nekaj dogaja in zakaj je 2+2 4.
Lahko smo srečni, da imamo možnost do izobraževanja. Da imamo možnost, da se učimo, družimo, da nekaj postanemo. Dobro pomislite in se še enkrat vprašajte; ali mi je med šolskim letom res tako hudo? Moj odgovor je enostaven: Ne! Okej, hodim v šolo, kjer moram biti tiho med poukom, delati zapiske in se doma učiti za test. Hkrati se vsak dan družim s svojimi prijatelji, malicam na toplem sončku na šolskem dvorišču, pijem kavico pred in po pouku v bližnji kavarni, hodim na ekskurzije, tečaje, tekme, se zabavam kadar so profesorji dobre volje in počnem še sto drugih stvari, ki med med poukom, med šolo in šolskim letom spravljajo v smeh, v dobro voljo. Počnem stvari, ki se jih ob koncu leta spominjam z nasmeškom na obrazu in si rečem: Hej, to bojo pa res dobri spomini!
Torej, nam je v šoli res tako težko?

Kakorkoli, s tem, ko se pouk začenja, se od nas poslavljajo še ene poletne počitnice, se od nas počasi poslavlja poletje. Končujejo se popoldnevi, ko smo se izmikali sončnim žarkom, zato, da smo lahko ponoči normalno spali - brez rdečega hrbta, čas je, da sončno kremo, ki mi tako noro dobro diši pospravim v omarico, kopalke bodo kaj kmalu zamenjale rute in šali, kratke oblekice pa tople jopice, ki komaj čakajo jesenske sprehode v naravi.
Poletje je bilo noro, najbrž najbolj noro do sedaj. Vsa nova poznanstva, vsi trenutki, ki sem jih doživela, bodo ustvarili še en nepozaben spomin ter tako zaznamovali poletje 2011!

Bye, bye summer*

Nekaj mojega

Hotela sem objaviti nekaj svojega, pa sem se premislila. Če je nekaj mojega, naj ostane moje. Lahko postane tudi tvoje, a le, če je tebi namenjeno. Ne bom objavila tisto svoje kar sem hotela, ker bi morda izdala preveč, ker bi morda izdala sebe. To pa nočem.
Želim si, da bi bila zdaj tam, tam ja, pri tebi. Želim si, da bi zaspala v tvojem objemu, se naslednje jutro prav tako zbudila tam in se počutila ljubljeno. To si želim!

P.s. : Končno sem dočakala sladkih 16. Še enkrat hvala vsem! :)

V znamenju rdečega

14.2 je vsem dobro znan, dan zaljubljenih. Facebook je že cel dan poln objav o valentinovem. Nekateri ga preživljajo v družbi boljših polovic, drugi se tolažijo/tolažimo s tem, da je valentinovo lahko čisto v redu tudi, če si samski. Pa je res. Meni je današnji dan eden ljubših v zadnjem času, saj sem se po treh tednih vrnila v šolo. Ves dan sem bila nasmejana in dobre volje.
Valentinovo spada v koš tistih praznikov, ki smo jih prevzeli od Američanov. Kako izgleda dan zaljubljenih pri njih ne vem, je pa najbrž precej podoben našemu - nabito polne cvetličarne, vsepovsod rdeči srčki in vrtnice pa pralineji v obliki srčkov and so on.
Saj ne rečem, prav lepo je opazovati srečno zaljubljene parčke, a vseeno se mi zdi, da je vse skupaj pretiravanje. Za zaljubljence bi moral biti vsak dan valentinovo, tisti, ki jih imamo radi pa bi morali vsak dan to slišati. Najdražje bi morali presenetiti z drobnimi pozornostmi ali objemi kar tako, sredi dneva, ne pa da za to potrebujemo praznik.
Vsak si zasluži, da je ljubljen in da se mu to tudi pokaže.
Moj dan v znamenju rdečega je bil odličen, preživet v družbi najdražjih in nimam se kaj pritoževati !


Tale prva je darilo od mojga očija danes :)




P.s. : Moja bolniška se je končno iztekla in mislim, da sem bila danes edina, ki je bila noro dobre volje samo zato, ker je spet v šoli.

Lep teden vam želim !

It's not christmas without you

24. december je. V šoli vlada pravo božično razpoloženje in božične pesmi odmevajo iz prav vsakega zvočnika. Veselo tekamo od enega prijatelja do drugega, si stiskamo roke in vsem zaželimo kar se da lepe praznike. Čaka nas še božična proslava, potem pa bomo odhiteli k svojim najdražjim in preživeli lep božični večer.
Ko se proslava konča, se poslovim od prijateljev in že hitim na avtobus. Voznik je odličn razpoložen in nas tokrat pelje kar zastonj-ni slabo! :)
Ko pridem domov in odprem vrata se po hiši že širi vonj po sveže pečenih in skuhanih dobrotah. V dnevni sobi stoji smrečica, na mizi svečke, mami pa me pozdravi z nasmehom na obrazu. Še sama se spravim v kuhinjo in pripravljam predjed za božično večerjo. Kmalu se na vratih pojavita še Karin in Mitja in družina je že skoraj zbrana. Zunaj se stemni, pečica je že močno pregreta in miza se šibi po vsemi dobrotami. Pokličemo še babi in skupaj se zberemo pri božični večerji. Vsi smo dobre volje, odlično razpoloženi in smeha ne manjka. Po večerji se vsi skupaj zavalimo na kauč in si privoščimo ogled božičnega filma, ki pripomore k še boljši atmosferi. Nekaj čez devet pozvoni. Mami odpre vrata in pravi, da je zame. Mislim si- le kdo bi mene potreboval ravno na božični večer. Pa se vseeno odpravim pogledat. Stopim skoz vrata na dvorišče in zagledam avto, ob avtu pa stoji on. Nekaj trenutkov samo stojim, z najbolj smešnim obrazom na izrau, nato pa se mi nasmešek razleze čez cel obraz in stečem mu v objem. Pogledam ga v oči, se mu nasmehnem in še zmeraj sem brez besed. K sreči posreduje in ga povabi naprej. Ne preostane mi drugega kot, da ga kar predstavim celi družini. Na, pa sem mislila, da božični večer ne more bit lepši. Občudujem ga, ker zbere "pogum" in moje starše prosi za dovoljenje, da me lahko še isti večer odpelje domov. Začuda privolijo in nekaj minut do 11h že sediva v avtu. Ker je božični večer, so ceste prazne, a idila je prelepa, saj so vsepovsod lučke in zunaj sneži. V poznih večernih urah prispeva k njemu. Zaspim kar v njegovem prevelikem puloverju in kar je še važnejše-zaspim v njegovem objemu. Zjutraj se skupaj zapodiva pod smrečico, kot dva majhna otroka in pričakava ostale z nasmehom na zaspanem obrazu. Skupaj preživimo prelepo božično jutro.


Sanjam, želim si. Pravijo, da če je želja dovolj močna, lahko narediš karkoli. Vrjamem v čudeže. Vrjamem in vem, da bom svoj čudež nekega dne doživela tudi jaz.

Pismo tebi

Še danes se spominjam tistega dneva, ko sem prvič uzrla tvoje oči. Najina pogleda sta se srečala in oba sva vedela, da je to to. Bilo je lepo, skoraj popolno. Imela sem tebe, imela sem vse. Potem pa sem storila največjo napako, kar sem jih lahko in sem te izgubila. Čeprav se takrat še nisem dobro zavedala tega, sem izgubila del sebe in še danes mi manjka. Še dandanes obžalujem storjeno, obžalujem besede in dejanja. Želim si, da bi zavrtela čas nazaj in naredila vse, da bi bilo prav. A poti nazaj ni. Bil si vse kar sem si takrat želela. Bil si to kar sem iskala, bil si moja boljša polovica. Občutek, ki ga imam sedaj, ko sem brez tebe, je čuden. Pogrešam te z vsakim dnevom bolj in bolj in boli misel na to kar sem storila. Rada te imam, še vedno.
Toda zavedam se, da se priložnost zamujena ne vrne nobena. Vem, da si sedaj srečen in vrjameš ali ne, privoščim ti. Privoščim ti samo najboljše in najlepše, ker si oseba, ki jo podnevi z lučjo nebi našla. Si najboljši.

Potihem upam in si želim, da bi bila jaz enkrat spet jaz, s teboj-mojo najboljšo polovico.

Ljubezen-bolezen

Vrjamem, da se je skoraj vsak izmed bralcev tega posta že kdaj "okužil" z virusom ljubezen. Mnogi izmed vas so še zmeraj srečno zaljubljeni, najdemo pa se tudi takšni, ki jim sreča tokrat nekako ni usojena. Ljubezen je lepa, lepa je dokler traja. Če se končna z razumevanjem obeh-hvala bogu. Če pa je razlog za razhod varanje, ali "ohladitev" čustev enega izmed partnerjev, potem mnogokrat pride do zlomljenega srca. Ni prijetno in traja lahko zelo dolgo, da se zopet zaceli.
Morda si sedaj mislite kaj pa jaz, ena fazanka, vem o ljubezni. Pa vrjamite, da vem, da mi je ta tema še predobro znana in da sem pretočila nemalo solz zaradi nje. Naivno sem vrjela v vse besede, ki so ostale le besede in se niso nikoli spremenile v dejanja. Zmeraj sem upala na nekaj več in si govorila, da iz tega pa nekaj bo. Slepila sem samo sebe, uživala v brezpomenskih poljubih in vrjela neizgovorjenim stavkom. Pa vendar, tudi jaz sem "prišla k pameti" in si rekla "Ej punca! Tako več negre naprej. Toliko pa se cenim, da se ne bom pustila slepit in izigravat." Odločila sem se, da grem naprej, ne glede na to kako bo bolelo in kakšne bodo posledice. Moje srce je bilo prevečkrat ranjeno, sedaj je komaj zaceljeno in nebom pustila, da mu kdorkoli stori kaj hudega.


Bil si nerealna resničnost,
sedaj si lep spomin.