Morda sem spoznala še pravočasno, morda prepozno, a sem spoznala. Kolikokrat je bilo slišano, da je postavljati sebe na prvo mesto sebično, da moraš pomisliti na druge in ne najprej nase. Ja pa kaj še!
Misliš na druge, se trudiš, narediš vse za osebo, ki ti veliko pomeni in kaj dobiš v zahvalo? Nož v hrbet, bolečino, ostaneš sam.
Ko se ti to zgodi prvič si rečeš, da se je pač zgodilo. Ko se zgodi drugič si misliš, da je čas, da bi te izučilo, pa te ne. Preveliko srce in premalo zaupanja vase pripelje do tega, da te tudi tretjič in četrtič ne izuči in da čakaš tako dolgo dokler te ne sesuje do tal. Takrat se zaveš kaj si delaš, takrat se zaveš, da je čas, da začneš misliti nase, na svoje želje, potrebe, cilje in šele na to na tiste, ki stojijo za tabo ali ob tebi.
Videz vara, tudi besede varajo pa če se zdijo še tako iskreno izrečene. Ko se mi zdi, da nekoga poznam že skoraj bolje od sebe in da me ne more nič presenetiti, se zgodi. Niti ne zaveš se, pa jaz najbrž tudi ne, a v trenutku se vse spremeni. Nič ni več tako kot prej, vse je drugače. Za tiste, ki vse skupaj opazujejo iz varne okolice je morda enako, za tiste, ki dogajanje doživljamo in čutimo pa ni. Morda tudi več ne bo. Ljudje se spreminjajo, čustva se spreminjajo. Vsi se spreminjamo, tudi jaz. Mislim, da je čas, da začnem zaupati vase in misliti nase, saj se bom le tako obvarovala pred ljudmi, ki me lahko prizadanejo.. četudi si nisem nikoli mislila, da me lahko.
Ni komentarjev:
Objavite komentar