TO DO list - Zvezek za biologijo

Še sama sebe vsakič znova presenetim, ko pomislim na zadevo, ki sem si jo zastavila. Toda vseeno mislim, da bo nujno potrebna, če bom želela doseči svoje cilje. O čem pravzaprav sploh govorim?
O tem, da sem si rekla, da bi bilo fajn, če bi si po koncu šolskih obveznosti vzela čas in uredila zapiske za biologijo od prvega letnika naprej. Seveda, zamudno in dolgočasno delo, vendar jih bom "krvavo" potrebovala, ko bom opravljala maturo iz biologije. Da, sedaj lahko sledi drugo vprašanje: Zakaj za vraga zdaj razmišljaš o maturi in kako veš, da boš vzela biologijo?
Nekateri veste, drugi ne, da je moja tiha želja postati kirurginja in če skrajšam: Za vpis na medicinsko fakulteto je potrebno opravljati maturo iz vsaj enega naravoslovnega predmeta in glede na to, da fizike ne maram, pa tudi s kemijo si nisva ravno na ti, mi ostane še biologija. Ker je ocena seveda zelo pomembna, je pomembno tudi, da imam dobre, urejene zapiske, ki bodo moji, saj se bom iz njih najlažje učila.
Torej, upam, da bom res toliko disciplinirana in da bom to uredila, da ne bom kasneje obžalovala, da so moji cilji splavali po vodi zaradi moje lenobe. :)

P.s. : Opravičujem se, ker je skoraj dva meseca od zadnje objave. Tudi sama nisem navdušena nad tem, da sem blog tako zanemarila, a obljubljam, da bo v prihodnje drugače.

Mami ve kako to gre :)

Sem poslala mami prej v trgovino, da mi kupi jabolka, ker jih je po nekem čudežu (beri: js definitivno nisem kriva...) zmanjkalo in jo prosla, da kupi tiste zelene, ker so kisle in to je dobro. Pa je prnesla domov rdeče-rumene. Prvo sem bla itak rahlo jezna, sam ji nisem povedla, da je nebi užalla. Sm vzela jabolko pa jo šla narezat in glej ga zlomka, bla je dobra kot že dolgo ne. Tak sočne jabolke še nisem jedla. Glih prav trda, glih prav kisla. Za zraven pa še riževi kruhki s kikirikijevi maslom. Mmmm, takšni večeri bi mi lahko bli všeč, kljub angleščini in nemščini, ki me nestrpno vabita, da se jima posvetim!:)

Že od malih nog

Da bi danes pisala o ekskurziji v London je hecno. Od tega so dobri trije tedni in nekako ne paše več sem. Morda pa vam kdaj vseeno zaupam kako smo se imeli in kaj me je na potovanju navdušilo.

*vzdih* Spominjam se, ko sva bili majhni pikici, že pri rosnih nekaj mesecih prijateljici. Mislim, da ga ni bilo dneva, ki ga ne bi preživeli skupaj. Prvi koraki, besede, skrivnosti, dogodivščine.. veliko prvih sva delili. Večkrat se spominjam peščenih gradov pa tistega veselja, ko sva v peskovnik nalili vodo in se navdušeno "kopali" v nastalem. Pa pisanih kombinezončkov in najboljših sončnih očal v Kranjski gori, seveda z nutella sendviči in mini smučkami. Pa prvi razred, izleti, smučanja, nedeljska kosila in pikniki pa živalski vrt in cel kup domišljijskih igric s katerimi sva si krajšali čas na družinskih kosilih, ko je bilo predolgočasno sedeti v družbi odraslih. Od takrat pa vse do danes, ko se včasih tudi po dva, tri tedne ne vidiva in je edini stik facebook pa telefon, včasih še to ne, ker obe na mizi čaka gora knjig.  Pa vendar so kavice, čaji, sprehodi in druženje za štirimi stenami domačih sob tisti neprecenljivi trenutki, ko s tabo delim vse kar se mi je dogajalo, ko skačeva druga drugi v besedo, ker je enostavno preveč stvari. Tako zelo različni sva, šele zdaj je postalo bolj očitno, toda prijateljstvo traja, vez drži in bo. Za zmeraj*

London, here we come!

Z odštevanjem sem začela, ko je bilo še 114 dni do jutri. Končno smo dočakal in jutri ob pol petih zjutraj potujemo čez Evropo do Londona. Ful se veselim, res. Kljub temu, da je bil dan bol kot ne fail, je bil večer dober tako, da bom šla z nasmehom in dobre volje jutri na pot.
Aja, še to. V Hoferju imajo čips, ki je v hudi embalaži ( samo zato sem ga kupla ), je pa tut dober morem rečt ( tadruga slika ). Pa očiju in mamici sm naštimala sladoled, da bota mal boljše volje.
Kaaakorkoli, morem spakirat do konca, naložit muzike, nafilat fotoaparat in se spravit spat al pa pač ne spat , da lahko jutri končno grem.
Good bye:)

Sto zavihkov in tečni dnevi

Dan se je začel dobro. Lahko sem spala malo dlje ( beri: do 7h namesto do 6h ), čeprav smo pisalo je bilo vzdušje v družbi dobro, ful smo se smejale in tko. Pol sm pa kr neki tečna ratala, še sama ne vem zakaj. Nč mi ne paše, na treningu mi ni šlo nč (razn zadnjega penala), bla sem približno taka kot da bi z marsa padla. Ne vem kaj mi je.
Odprta mam dva interneta oziroma dva brskalnika in v vsakem po miljaužnt zavihkov kar povzroča zastoje v sistemu mojega računalnika, občasno se ugasne z predhodnim modrim zaslonom z belimi črkami, deluje zelo počasi in težko sledi tudi, če tipkam zelo počasi. Ampak res ne bi rada zgubila tega kar mam odprto, ker redno vse prečekiram ( mogoč pa zato zabijem preveč časa za računalnikom? ). No, če pa vse shranjujem med priljubljene se pa zgodi to, da mam pol taaaaaaaaak dolg seznam, ker je zraven itak še ene 139850 receptov.
Hoh ja, v soboto ob pol petih zjutraj (!!!) potujemo v London oz. najprej v Belgijo pa potem v London in js še od bordanja nisem do konca spraznla kovček, bi blo pa dobro, da začnem razmišljat o pakiranju počas. In kako natančno naj spakiram do 15kg, če ma samo kovček že 5kg? Nimam pojma!

Hecen dan je, računam na to, da bo jutri bolje. Bordat bi šla. Slabe volje sem.
Čaos

Bele, bel, belo

Sram me je, ko pogledam kdaj sem nazadnje pisala. Ni krivo to, da nimam idej, tudi čas bi si lahko vzela. Enostavno sem lena. Vsak dan pridem na blog, prečekiram vse osvežene povezave na levi, prečekiram miljon drugih blogov, le 10 minut za svojega si težko vzamem. Pa kaj čem. Zdaj je res brezveze, da pišem o stvareh, ki so bile aktualne nekaj dni, teden nazaj. Je šlo pač mimo.
Bordanje me je letos totalno obsedlo. Šola v naravi je bila odlična priložnost, da sem pet dni delala furo za furo in tako kar precej napredovala. Dober občutek je, ko stopiš prvič v dnevu na bord in čutiš tist občutek v nogah, skoraj avtomatsko narediš zavoj.. Ne pa tako kot leto, dve nazaj, ko sem potrebovala pol ure, da sem se sploh "privadila", naslednje pol ure, da sem oddrsala pod breg in podobno. Zdaj končno imam nekaj od bordanja, od dneva, od snega.
Danes sem bila tudi v parku, ki je letos res super zrihtan, saj omogoča zabavo tako tistim, ki v parku še niso bili, kot tistim, ki te zadeve že obvladajo. Sama sebe sem presenetila, ko sem se spravila tudi na začetniško skakalnico. Tudi nad boksi sem navdušena in kljub temu, da imam kar precejšnje bolečine ne bom obupala in grem jutri dalje. Uživam na snegu, uživam na deski in čutim, da je letos dobra sezona! Želim si pa tudi, da bi tukaj zapadlo še nekaj snega, saj bi rada poskusila bordanje po "cevcu" oz. sveže zapadlem snegu. Baje, da je božansko.

Toliko o tem za danes, se še kaj javim v prihodnjih dneh.
Adios:)

Najboljši teden indeed

Trditve, da je šola v naravi najboljši teden v gimnaziji lahko sedaj potrdim tudi sama. Pet dni preživetih z odlično družbo, na belih strminah je res top. Vse od jutranje telovadbe, do bordanja z najboljšim učiteljem in peke toplih sendvičev takrat, ko so ostali že zdavnaj spali, so stvari, ki so zaznamovale pretekli teden. Kljub utrujenosti in pregovarjanju nad zgodnjim vstajanjem, smo ob pol desetih že vsi stali na bordih in smučeh ter se pognali po belih strminah z skupnim ciljem: napredovati in biti še boljši kot smo. Profesorji so me močno presenetili, saj so bili zelo tolerantni kar se tiče nočnega hrupa, pa tudi sicer so se pokazali v čisto drugačni luči kot sem jih poznala do sedaj. Zelo navdušena sem tudi nad našim Domnom, ki je začetnike v rekordnem času naučil super bordat, nas, ki smo na bordu stali že kdaj prej pa pripeljal do tega, da se sedaj spustimo po strminah brez večjih težav, prepričal nas je celo v to, da smo poskusili tudi s kakšnimi skoki in obrati za 180°. Legenda, ni kaj.
Torej, če povzamem, je izkupiček preteklega tedna kar velik: Ducat modric, dosti bolečin, veliko napredka, veliko spustov po belih strminah in predvsem ogromno lepih trenutkov, izkušenj in spominov! :)

Kmalu na belih strminah

Blog je bil zapuščen več kot deset dni za kar imam dober razlog, no vsaj meni se zdi tako. Včeraj je bila konferenca in v slabih dveh tednih sem si zadala cilj, da pridobim še kar nekaj ocen, kar pa mi ni dopuščalo prostega časa, časa za pisanje bloga, včasih niti časa za jesti ali spati. Zdaj sem končala, z rezultati sem kar zadovoljna, vem pa da me v drugem polletju čaka še kar veliko dela. Pa pustimo zdaj to. Kar je, je.
Bistvo je, da imam naslednji teden takšne mini počitnice. Niso čisto počitnice, je pa (izbirna) šola v naravi. Gimnazija Brežice nam po zelo solidni ceni omogoča pet dni bordanja/smučanja po belih strminah Kranjske gore. Zraven tega, da se bom izpopolnjevala tehniko bordanja in uživala na snegu, se bom imela odlično tudi v prostem času, pa ob večerih in ponoči... No skratka, prepričana sem, da se bomo imeli super, saj vsi pravijo, da je smučanje eden najboljših tednov v gimnaziji. Snega in bordanja se zelo veselim, saj od lanske zime, zaradi težav z zdravjem in operacijo, nisem imela prav veliko, letos pa tudi še nisem imela priložnosti stopiti na bord.
Ker me od ponedeljka do petka ne bo, tudi objav ne bo, saj dvomim, da bomo imeli gor internet, računalnika pa niti ne mislim nosit s sabo.

Danes oddelam še otvoritev nove športne dvorane, zvečer si privoščim uživanje na Semesterfestu, v nedeljo pa že nestrpno čakam, da grem lahko spat in se zbudim pripravljena na norih pet dni.
Želim vam lep vikend, še lepši začetek naslednjega tedna in obljubim, da se slišimo takoj, ko pridem domov.




Adios;)

TO DO list za leto 2012 - Italija

Obiskala bom Italijo. Ne vem, če bo to Rim, Firence ali kar Benetke. Želim si obiskati katerokoli mesto, se sprehajati po lepih ulicah, se voziti z vespo in predvsem poizkušati pravo italijansko hrano. Vse želim poskusiti, od pice pa do testenin. Poskusila bom poiskati kar se da najboljšo izbiro in se do sitega najedla vseh dobrot. Brez slabe vesti. 

Seznam bom delala postopoma, ker tudi, če sedaj objavim seznam, se bom najbrž še česa domislila čez nekaj dni ali tednov. Pa še objave so tako bol "polne", ne pa da gre za en sam dolgočasen seznam. :)

31 najljubših v decembru zadnjič- želje

Ne želim vam srečnega pa zdravega. Tudi veselega in debelega ne.
Pač pa vam želim, da bi bili zdravi, ker če boste zdravi, boste tudi srečni. Želim vam veliko volje, poguma,  optimizma in vztrajnosti, ker boste le tako lahko dosegali svoje cilje, si izpolnjevali želja in živeli svoje sanje.
Želim vam, da bi se imeli radi, ker ko boste vi imeli radi sebe, vas bodo imeli radi tudi drugi. Predvsem pa vam želim, da bi vas v letu 2012 presenetilo veliko ljudi, vam nasmeh na obraz narisalo veliko trenutkov in da bi vsak dan naredili drugačen, lep, izjemen.
Pa srečno!