Ne razumem. Nočem razumeti in nikoli ne bom razumela. Kako so lahko ljudje tako kruti, tako zelo brezsrčni, da lahko živalim povzročajo takšne bolečine, psihično trpljenje, takšno trpinčenje. Kako so lahko tako brezsrčni, da žival zapustijo, jo prepustijo kruti usodi, jo zanemarjajo, tepejo ali stradajo. Zakaj sploh kupijo psa/mačko/žival, če niso pripravljeni prevzeti odgovornosti, če je niso pripravljeni ljubiti kot da je njihov prijatelj. Ker pravzaprav je! Živali so naši prijatelji. Kužku lahko brez težav poveste kaj vas muči, pa bo le nemo poslušal. Nihče ne ve ali vas bo razumel, toda vedno bo tam, ko ga boste potrebovali. Ko boste vi v službi, šoli, na treningu, vas bo on čakal. Čakal bo, da pridete domov, mu pokažete, da ga imate radi, da se boste igrali z njim.
Kako zelo brezsrčni morajo biti ljudje, da kupijo psa, potem pa ga po nekaj tednih zapustijo, čeprav vedo, da bo po kratkem času v zavetišču odšel na oni svet? Srce se mi para, solze mi lijejo po licih, ko berem žalostne zgodbe nič krivih živali in zgodbe o krutih lastnikih s kamnom namesto srca.
Na facebook strani Pes-moj prijatelj sem naletela na zelo žalostno zgodbo, ki bo prav vsakemu, ki ima vsaj malo sočutja do živali, segla do srca. Posredujte zgodbo naprej, ne le zaradi kužka, ki je že žalostno preminil, ampak zaradi vseh živali, ki so žrtve človeške krutosti!
Zgodba:Danes sem umrl. Navličal si se me in me odpeljal v zavetišče. Bilo je prepolno in dobil sem nesrečno številko. Sedaj sem v plasični vrečki na smetišču. Nek drug mladiček bo dobil skoraj nerabljen povodec, ki si ga pustil, ko si odšel. Moja ovratnica je bila umazana in premajhna, ampak gospa mi jo je vseeno vzela, preden me je poslala na Mavrično pot. Bi še bil doma, če ti ne bi zgrizel čevlja? Ne vem, zakaj sem ga, ampak bil je usnjen in ležal je na tleh... Samo igral sem se. Pozabil si na igračke za mladičke. Bi še bil doma, če bi bil navajen na čistočo? Ko si mi porinil smrček v iztrebek me je bilo sram, da sem sploh šel. Saj bi te knjige in trenerji naučili, kako me privaditi... Bi še bil doma, če ne bi imel bolh? Po dnevih na dvorišču se jih sam, brez preparatov proti bolham, nisem uspel znebiti. Bi še bil doma, če ne bi lajal? Vse, kar sem hotel z laježem povedati, je bilo, da me je strah, da sem osamljen... Da sem tukaj, da želim biti tvoj najboljši prijatelj ... Bi še bil doma, če bi te osrečeval? S tem, ko si me udarjal in mlatil po meni, me nisi naučil, kako te naj. Bi še bil doma, če bi si vzel čas zame in me naučil, kako naj se obnašam? Po prvem tednu se mi sploh nisi več posvečal, jaz sem pa tako čakal, kdaj me boš začel imeti rad. Danes sem umrl. Z ljubeznijo, tvoj mladiček... Posredujte naprej, ČAS JE DA USTAVIMO NASILJE NAD ŽIVALMI!!!
Pa lep pozdrav!
Ni komentarjev:
Objavite komentar