Čas celi rane.
Ali pa pač ne.
Če jih celi, zakaj je danes še težje kot takrat?
Zakaj se mi zdi, da je z vsakim dnevom rana še večja?
Kot bilo bi včeraj se spominjam
hladnega, jasnega jutra
in potem kot strela z jasnega.
Sprva nisem niti vrjela,
pa sem se prepričala še enkrat
in še enkrat
pa znova in znova.
Potoki solz,
nemočen "NE"
in zopet potoki solz.
Kot bi na zemljo padel mrak,
kot bi se čas za trenutek ustavil.
Ščipanje, da bi se zbudila iz more,
up, da je vse krut hec,
pa soočanje z resnico
in rana, ki še ni zaceljena.
Kot bi bilo včeraj se mi zdi,
ko sem stala v množici ljudi,
vsepovsod objokani obrazi
in prižgala sem plamen,
ki mi je dal upanje, da si morda še vedno tu.
Pa saj si,
v naših srcih,
za vedno!
Ni komentarjev:
Objavite komentar