Čez ciljno črto

Skoraj sem tam. Skoraj na cilju. Za mano je precej naporno šolsko leto. Veliko izostankov zaradi nastopov in zaradi operacije mi je precej otežilo delo. Že tako nisem preveč vešča v rednem učenju, to pa je vse skupaj le še poslabšalo, tako da sem se sedaj, zadnje dni, ko so bili že skoraj vsi ostali prosti, mučila s knjigami in se borila za dobre ocene.
Kaj je bil moj cilj?

Že ob vstopu v gimnazijo sem sama sebi dala jasno vedeti, da je to nova šola. Težja, z drugačnimi profesorji in zahtevami. Pripravila sem se na vse ocene, od ena do pet. Že v tretjem tednu me je presenetila prva enka-pri matematiki kakopak-, ki me je najprej dobro zbila na tla, kasneje pa pripomogla k temu, da sem se pobrala in se trdno odločena borila za boljšo zaključno oceno. V tem šolskem letu sem imela mnogo vzponov in padcev, veliko težkih, slabih dni, še več takšnih, ko me je noro razganjalo in je bil pouk zadnja stvar kateri sem želela slediti.
Delo, učenje, dolge neprespane noči in prezgodnje budilke so se splačale. Dosegla sem svoj cilj. Moj cilj je bil, da dosežem dovolj visoko povprečje, da bom lahko obdržala Zoisovo štipendijo. Če je ne bi imela, bi bil moj cilj najbrž nižji in se sedaj na koncu ne bi pol toliko trudila kot sem se.
Nočem, da zveni samovšečno, vzvišeno ali kakorkoli drugače, a vendar sem ponosna nase. To, da sem dosegla cilj je dokaz, da sem med letom vendarle nekaj delala in da sem bila kljub vsemu dovolj vztrajna, da sem prišla do konca.

Samo še nekaj dni me loči do konca. Prvi letnik bom zaključila z ekskurzijo v Gardaland, tridnevnim plavalnim tečajem in še nekaj dnevi v šoli. Kot bi rekla keks bo naslednji petek tu in s spričevalom v roki si bom popolnoma mirna spila pijačko, dve, tri.